FILMSKA RECENZIJA

Železne stopinje (dokumentarni film o začetku slovenske heavy metal scene)

Glasbeni dokumentarci so se v zadnjih letih precej razpasli, tudi na naših tleh. Med zadnje sodita Mladi levi pa dokumentarni film o Buldožerjih. Vendar so to specifični izdelki, ki se nanašajo na določeno glasbeno skupino. Malo ljudi pa se loti širših in posledično zahtevnejših podvigov, kot je ‘pokrivanje’ daljših zgodovinskih period ali subkultur, povezanih z določenim glasbenim žanrom.

Foto: Kino Šiška

Tako se je manjša ekipa oboževalcev konkretne glasbene scene lotila težke naloge in posnela Železne stopinje, dokumentarni film o razvoju slovenske heavy metal scene. Nepričakovano, udarniško in skorajda domišljavo – kakor heavy metalu pritiče.

Kot sem morda malce že nakazal v prejšnjih stavkih, je ideja in posledično končni izdelek zelo dobrodošla novost v slovenski filmski produkciji, ki poseže v skorajda pozabljeno tematiko (za nekatere mlajše generacije niti toliko poznan glasbeni žanr), izlušči bistvene podatke ter naniza pomembne akterje, ki jih nato po svoje predstavi zainteresirani publiki.

Dokumentarec je posebnost tudi z vidika ‘fenovske’ želje po oblikovanju tovrstnega izdelka, saj je najbrž prav t.i. otroško veselje toliko bolj motiviralo ustvarjalce, da naberejo čim več podatkov in se preudarno lotijo projekta. Da preprosto ponudijo svojo idejo pregleda njim priljubljene glasbe.

Železne stopinje pritegnejo s svojim ‘močnim’ naslovom, seveda pa je njihova velika prednost ravno v številu izbranih intervjuvancev, med katerimi je tudi legendarni Miloje (Mijo) Popović, ki že več let ni dajal izjave za javnost. Poleg omenjenega kitarskega genija se v filmu pojavijo še Benč, Matjaž Jelen in, nepričakovano, Vili Resnik – on je namreč začel, in to je res, kot heavy metalec. On je bil slovenski približek Davida Lee Rotha – tako vsaj prikazujejo posnetki in tudi sam nakaže prek pogovorov.

Po ogledu filma pa le ostane malce nepotešenosti, ravno zaradi primanjkljaja tistega pravega filmsko-dokumentarističnega značaja, ki bi lahko dokončno uokviril ta, dovolim si reči, zgodovinski dokument.

Foto: Erik Toth, avtor: Osebni arhiv

Amaterski pristop, ki je viden (predvsem pri fotografiji), je še toliko bolj ‘moteč’ ravno pri pripovedovalcu okvirne zgodbe. Slednji je morda tudi edini res moteči element. A vendarle … to ni razlog, da bi film označili kot negledljiv, ali še huje, slab.

Ekipa Železnih stopinj se je pač lotila (pre)velike zgodbe, ki zahteva močnejšo produkcijo, ki pa jo lahko nudi zgolj velika filmska produkcijska hiša. Njihova prednost je v postavitvi temelja za nadaljevanje in sporočilu ostalim amaterskim in polamaterskim ustvarjalcem, da se lahko lotijo podobnih projektov, ker bodo tako zagnali novo kolesje v slovenski (ne samo ljubiteljski) filmski produkciji in pokrili tematike, ki jih pri nas še nis(m)o oziroma bi že morale biti ujete v filmski objektiv.

Ogled filma Železne stopinje priporočam predvsem oboževalcem heavy metala, rocka in glasbenih dokumentarcev. Za mlajše pa je morda zanimiv kot zgodovinski dokument.
V skrajnem primeru boste videli Vilija Resnika skakati po odru v pajkicah in se skozi film večkrat zdrznili, češ da to ni človek, ki je kasneje postal frontman druge dobe skupine Pop Design.

Erik Toth

Povezane vsebine:

Rok Biček: Film ima že od nekdaj veliko aktivacijsko moč

S filmom Družina in humanitarno akcijo do večje občutljivosti za ljudi v stiski

Družina, drugi Bičkov filmski dosežek