FILMSKA RECENZIJA

Zadnji ledeni lovci (dokumentarni film o težki resnici Inuitov)

V Izoli so v sredo, 21. februarja, predvajali dokumentarec z naslovom Zadnji ledeni lovci, ki je tudi zadnji filmski izdelek s podpisom Jureta Breceljnika, prezgodaj preminulega angažiranega dokumentarističnega režiserja, ki nas je v preteklosti že pozitivno presenetil z izdelkoma Terra Magica in Prečkanje Islandije.

Foto: www.thelasticehuntersmovie.com

V najnovejšem in tudi zadnjem, posthumno izdanem Breceljnikovem dokumentarem filmu, kjer je pri režiji sodeloval tudi Rožle Bregar, preskočimo iz nekako pričakovanih ekstremnih posameznikov (po navadi športnikov) na ekstremne življenjske razmere ljudstva, o katerem še zmeraj (pre)malo vemo in so v naših očeh oddaljena, a ekzotična realnost.

Inuiti so v glavnem prisotni na severu Kanade in Grenlandiji. Film se osredotoča predvsem na življenje družine t.i. lovcev na vzhodnem delu Grenlandije, ki se soočajo s težkimi pogoji za lov, življenje, trgovanje, čemur lahko dodamo klimatske spremembe, ki vplivajo na lovišča, število živali …

Leta 1848 so se Danci prvič pojavili na grenlandskem otočju in počasi prinašali vplive evropske (in lastne) kulture ter načina življenja, kar je v relativno kratkem času močno vplivalo na življenjske navade Inuitov, predvsem pa na uveljavljene kaste lovcev, še 50 let nazaj je lov veljal za spoštovano panogo med njimi. Po letu 2009, ko je tudi Evropska komisija uvedla restrikcije pri lovu na tjulnje in njihove kože, se je situacija za lovce in njihove družine drastično spremenila.

Foto: Erik Toth, avtor: osebni arhiv

Sedanje stanje Inuitov, sploh na vzhodnem delu Grenlandije, je še en negativen rezultat zahodne civilizacije in vsiljevanja tujih običajev ljudstvu ter območju, kjer je pred prihodom ‘belega človeka’ vse lepo funkcioniralo.

Zadnji ledeni lovci je več kot samo dokumentarec o grenlandski pokrajini, inuitskemu ljudstvu in predstavitev za Zahodnjaka ekstremnih razmer njihovega življenja in realnosti. Na pretkan in nevsiljiv način nudi vpogled v borbo za preživetje, ki pa nosi zavedanje stanja.

Ob ogledu dokumentarca smo na senzibilen način priča metaforičnemu prikazu dvojnosti inuitskega sveta, kjer na eni strani sobivajo z naravo, na drugi pa se morajo klanjati tehnološkem razvoju, ki jih postopoma ‘briše’ z zemljevida ljudstev.

Režiserja sta Inuitom postavila filmski spomenik, z opozorilom na splošno težavo sveta, ki apelira na ljudi, da spoštujejo drug drugega, in ki na zrel ter tankočuten način presega preprostost običajnih kritik, zato da bi popeljal gledalca skozi metaforičnost zgodbe, ki jo dopolnjuje izjemna fotografija, ter tako vcepil idejo o času, ki je danes velikega pomena.

Zadnji ledeni lovci nas (po)božajo po duši, medtem ko nas močno stiskajo za roke, ko nas vodijo skozi različne izjemne podobe naravnih danosti še vedno nepoznanega severa.

Erik Toth

Povezane vsebine:

Železne stopinje (dokumentarni film o začetku slovenske heavy metal scene)

Rok Biček: Film ima že od nekdaj veliko aktivacijsko moč

Družina, drugi Bičkov filmski dosežek