CARPACCIEVO LETO V PIRANU

Za uvod v Carpaccievo leto v Piranu o med vojno odnesenih umetninah iz slovenske Istre

Piran, 6. december
Po vzoru Kopra, ki je Carpaccievo leto razglasil lani, so se tudi v Piranu odločili, da bodo celotno leto 2018 namenili velikemu beneškemu slikarju, ki je za piransko cerkev sv. Frančiška ustvaril znamenito oltarno sliko Marija z otrokom in svetniki. Slika, ki bo prihodnje leto slavila 500-letnico nastanka in je oltar piranske minoritske cerkve krasila 422 let, je bila leta 1940, tako kot druge umetnine, odnesena v Italijo, sedaj pa se nahaja v Museo Antoniano v Padovi. Za začetek Carpaccievega leta, ki ga bodo zaznamovali številni dogodki, so v Mestni knjižnici Piran pripravili predavanje prof. dr. Sonje Ane Hoyer z naslovom V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana.

Foto: Zapis v dnevniku s seznamom umetnin, avtor: Nataša Fajon

Akademska kiparka Mira Ličen Krmpotič je uvodoma pojasnila, da so z razglasitvijo Carpaccievega leta želeli domači javnosti približati tako avtorja kot njegovo izjemno delo, saj se zdi, da Pirančani niso ravno vključeni v to zgodbo.

“Vprašali smo se, kaj bi lahko kot laiki prispevali k temu, da bi o tej sliki več vedeli in jo malo bolj spoznali, morda bi potem postala del nas in bi lahko tudi navzven pokazali željo, da ta slika pride nazaj, ker je naša in jo cenimo,”je dejala.

Umetnostna zgodovinarka dr. Sonja Ana Hoyer je doslej najbolj temeljito obdelala problematiko 250 umetnin, ki so jih med drugo svetovno vojno odnesli iz Istre. Na predavanju v knjižnici je prisotnim prikazala bistvene točke dolge poti, ki so jo umetnine prepotovale vse od odvoza iz Kopra, Izole in Pirana, pa do cilja v tržaškem muzeju. Platno Marije z otrokom in svetniki iz minoritske cerkve je doživelo drugačno usodo, saj so ga leta 1943 vrnili, a ne piranskim, temveč minoritom v Padovi, saj je tam središče province.

Foto: Znamenita Carpaccieva slika iz minoritskega samostana, avtor: Nataša Fajon

Ker je v vojni nevarnosti spomeniško-varstvena služba dolžna umetnine umakniti na varno, se je pristojna služba v Trstu leta 1940 odločila zaupati nalogo organiziranja umika takratnemu direktorju videmskega muzeja, umetnostnemu zgodovinarju Carlu Somedi de Marcu. S posebno skupino, sestavljeno za izvedbo zahtevnega podviga, so umetnine spravili v zaboje in jih odpeljali v Passariano, kjer sta jim dediča Ville Manin, sedeža zadnjih beneških dožev, za hrambo slik odstopila eno nadstropje vile.

“Vsaka umetnina je imela svoj dokument, zapisnik o vrnitvi ali verbale di rittiro. To so tisti dokumenti, ki še danes predstavljajo enega temeljnih dokazov za vrnitev umetnin na svoja izvorna mesta,” je pojasnila dr. Hoyer.

Posebno dragocen je dnevnik, ki ga je Carlo Someda de Marco pisal od 10. aprila 1940 do 21. maja 1945, v katerem je natančno zapisano, kdaj, od kod in kam so odšle posamezne slike. Pod datumom 20. junij 1940 je tako zapisan zajeten seznam del iz Kopra, Pirana in Izole, ki so jih tistega dne odpeljali.

Po besedah umetnostne zgodovinarke so leta 1943 brez težav vrnili vse umetnine iz Furlanije, ostale, ki jih niso, pa so prenesli v kleti privatnih stavb v San Daniele del Friuli, kjer so ostale do leta 1970.

“Potem so bile preseljene Rim, kjer so v tamkajšnjem nacionalnem muzeju propadale vse do 15. maja 2002, ko smo v časopisih brali, da se bo v Beneški palači v Rimu odprla razstava najdenih umetnin priznanih beneških slikarjev,” je o šokantni novici povedala dr. Hoyer.

Vittorio Sgarbi, takratni sekretat ministrstva za kulturo je namreč na podlagi informacij, da se v zabojih skrivajo umetnine velikih imen beneškega slikarstva 15. stoletja, ukazal slednje odpreti in slike pokazati strokovnjakom.

Foto: Piran v ozadju Carpaccieve slike, avtor: Nataša Fajon

Kot je dejala predavateljica, so napovedano razstavo v časopisih kmalu zatem spremenili v novinarsko konferenco, na katero je šla tudi sama. Na njej je prvič videla slike iz stolnice, cerkve sv. Štefana in ostala dela, ki jih je do tedaj poznala le iz literature. Vznemirjenje ob srečanju z originalnim Carpacciem iz leta 1517 je bilo veliko, se spominja.

Na konferenci se je zgodil tudi pomemben preobrat, saj je prisotnost ezulov povzročila prevlado političnega interesa nad strokovnim, ki je vse od tedaj narekoval reševanje usode vseh ponovno najdenih, a hkrati že drugič izgubljenih umetnin.

“Sgarbi je potem razdelil slike različnim restavratorjem, ki so vsa dela restavrirali, jaz pa sem potovala od Udin do Rima in jim sledila. Ves fotografiran material smo nato objavili v knjigi, ki je izšla na dan razstave v Trstu,” je o svojem sledenju slik povedala zgodovinarka.

21. junija 2005 so namreč vsa restavrirana dela razstavili v muzeju Revoltella v Trstu, istega dne pa so v občinski palači predstavili knjigo V Italiji zadržane umetnine. Na razstavo, poimenovano Histria, je ljudi vabilo 21 del, nastalih od sredine 14. do sredine 18. stoletja, katerih avtorji so sloviti beneški mojstri, kot so Paolo Veneziano, Alvise Vivarini, Alessandro Algardi, Giambattista Tiepolo ter Vittore in Benedetto Carpaccio. Po koncu razstave so dela preselili v občinski muzej Sartorio, kjer so jih leta 2013 še enkrat razstavili. Prof. Hoyer je pojasnila, da so umetnine najprej hranili v kleti in jih šele kasneje preselili v pinakoteko, to pa hkrati pomeni, da si vse umetnine lastijo.

Foto: Tovornjak za prevoz umetnin, avtor: Nataša Fajon

Za konec predavanja v piranski knjižnici je umetnostna zgodovinarka dr. Hoyerjeva poudarila, da so se vse od leta 1950 številni ljudje trudili za rešitev vprašanja vrnitve umetnin na izvorna mesta, med njimi Salvator Žitko, profesor Stele, Ksenija Rozman, Alenka Suhadolnik z zunanjega ministrstva. Leta 2002 sta namreč zunanje in kulturno ministrstvo ustanovili medresorsko komisijo, ki se od takrat ukvarja s problematiko, a rezultatov še ni.

“Večkrat imam občutek, da je to moj osebni problem. V komisiji sedim že toliko časa, da mi gre počasi na živce. Tam sedimo, se pogovarjamo, pišejo se zapisniki, pošiljajo note … se dela. Potrebovali bi pravnika, ki se na problematiko pozna, in bi z dokumenti, ki jih imamo, nekaj naredil. To pa stane,” je zaključila Sonja Ana Hoyer.

Trenutno domovanje slik beneških mojstrov si lahko ogledate v

Civico Museo Sartorio v Trstu.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Piransko pokopališče skriva zanimive zgodbe iz preteklosti

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Pirančan, ki je zbral in uredil zgodovinske dokumente o mestu