INTERVJU

Z vstopom v svet umetnosti dobiš zatočišče, kjer boš vedno deležen sreče

Učiteljica, občasno tudi novinarka, humanistka, aktivistka, soustanoviteljica in vodja mednarodnih obmejnih srečanj Foruma Tomizza.

Iskriva, kritična, uporniška, bojevita. Ko gre za deprivilegirane manjšine ali ljudi v stiski, vedno v nizkem startu. Ženska z veliko začetnico.

To je le nekaj besed o Ireni Urbič, več jih niti ne potrebujemo, saj o svojem pogledu na položaj žensk in svet okrog sebe veliko bolje in predvsem z občutkom, ki ga premorejo le dovolj občutljivi, tukaj pove sama.

Foto: Osebni arhiv

Zase pravite, da ste kulturna spletična, spletate vezi med umetniki, pa tudi med njimi in občinstvom. Zakaj se vam zdi pomembno, da imajo ljudje stik z umetnostjo?

Umetnost je ena lepših stvari, ki je dana človeku. Je posledica ustvarjalnosti, višje sile so te darove delile zelo nedemokratično, vsak ima sicer dar za nekaj v življenju, čisto vsako človeško bitje, le redki pa so osvetljeni z žarkom, ne bom rekla ravno genialnosti, ampak posebnosti, ki jim daje moč in sposobnost, da ustvarjajo presežke. Umetnost predstavlja poosebljeno lepoto in skladnost tudi takrat, ko je izrazito neskladna, avantgardna, v nasprotju z ustaljenimi vzorci. Ko dobiš ključ v ta svet, ko ti ta svet odpre okno, si lahko gotov, da boš tudi v trenutkih najhujše stiske in bede imel zatočišče, kjer boš deležen sreče.

Všeč mi je bil vaš opis, da so umetniki razkošna napaka narave. Zakaj jih tako občudujemo?

Ker njihovo delo povzroča užitek. Zakaj si eno skladbo, ki nam je najbolj všeč, zavrtimo petdesetkrat in se je ne naveličamo? To je kot jagodna torta, enkrat smo jo okusili, ampak ker je tako dobra, bi jo še in še. Umetniki so zaradi svoje posebnosti pogosto tudi nerazumljeni ali razumljeni narobe. Zato rečem žlahtna napaka narave, izjema, z izjemnimi fenomeni pa se izjemno vedemo. Tudi njihova življenja so pogosto atipična, zato so umetniki, ti čudoviti posebneži, skrivnostni predmet naše radovednosti.

Mislim pa, da je potrebno ločevati med živim človekom – ustvarjalcem in njegovim delom. Njegovo delo je javno, torej je dano v užitek in uporabo, ljudje, ustvarjalci pa so v času, ko živijo, odvisni od družbene klime: ali ta generalno razume pomen njihovega dela za žlahtnost družbe kot take ali pa jo izloča, ker je pač ne ljubi, ne razume. Potem smo priča neumnostim, ko se tudi v naši domovini, kjer imamo sicer edini v Evropi državni praznik, posvečen kulturi, vsako leto sprožajo neskončne polemike in se kulturna politika odraža tako, da postane področje umetnosti platforma za pritlehne boje.

Živ odnos z umetniki je seveda najbolj možen pri gledališču, kjer ima opazovalec neposreden kontakt z ustvarjalcem. Ko se zavesa na koncu predstave spusti, slednje nikoli več ne bomo videli točno takšne, kot je bila pravkar odigrana. Zato radi hodimo v gledališče, ker v vlogi opazovalcev ali kritikov hočemo človeški stik, kot ga hočemo tudi sicer v življenju.

Vaša velika ljubezen je gledališče, s katerim živite že od malega, saj sta bila starša igralca. Zakaj ste se odločili za »zaodrje« in ne za oder?

Ker je na odru prostor samo za najboljše. Določena mera samokritike je zelo zdravilna, da človek uzre svoje mesto. Sama sem sicer imela nekaj občutljivosti za gledališče, vendar ne dovolj. Sem pa to navezanost in povezanost z njim prelila v to, da sem postala natančen in strasten opazovalec gledališča, uživam v teatru, pri tistem drugem delu pa sem kot posrednica, nekaj časa tudi kot vzgojiteljica, ali navduševalka, vedno želela, da bi tisto, v čemer sama uživam in kar cenim, to radovednost, delila še s kom, da bi še koga okužila z njo. To se mi je zdelo koristno početje, v katerem sem se tudi našla, predvsem pa to počnem iz velikega spoštovanja do kompleksnosti fenomena gledališke umetnosti, kjer je vsak igralec solist, pa vendar ravno tako kot vsak instrumentalist v orkestru ujet v skupino, kjer morajo posamezniki delovati kot celota. Karierna pot nekega igralca je velikokrat odvisna od srečnih naključij. Mi vidimo samo velike zvezde, ki so absolutno prvaki v svojem poklicu, a morda je tam nekje še kdo z enakimi potenciali, ki pa ni imel priložnosti, da bi se izkazal do enake mere.

Bili ste pobudnica in udeleženka številnih humanitarnih akcij in gibanj. Ste tudi članica Slovenske filantropije. Njena predsednica je dejala, da ti izkušnja prostovoljstva veliko da in bi jo zato morali imeti vsi. Kaj daje vam?

Meni se to ne zdi nič posebnega, človek je vendar humano bitje, če se v tvoji bližini zgodi nekaj, kar te vznemiri, pred kratkim je to bila paranoja z begunci, moraš, če želiš ohraniti vsaj delček svoje integritete, nekaj storiti. Daje pa mi možnost, da se vsako jutro zelo discipliniram, ko se mi zdi, da je meni kaj hudega. To je zelo relativno. Moja individualna težava je v primerjavi s težavami sočloveka ob meni smešna in majhna.

Množična poplava humanitarnih dejavnosti, dobrodelnih koncertov, SMS donacij ipd., kjer darujemo za medicinske pripomočke in ljudi v popolni revščini, se je zgodila, ker preprosto ne živimo več v socialni državi, ampak v kapitalizmu, kjer so cele plasti ljudi deprivilegirane. Potem pa človek, da potolaži svojo vest, donira. To se mi včasih zdi malce pokroviteljsko, kot organizirana velikodušnost. Vsi skupaj se kot družba moramo boriti za to, da takšnih dejavnosti preprosto ne bi potrebovali. Dostojno življenje za vsakogar, skratka.

Čeprav niste rojeni v Istri, se imate za Istranko. Njeni ljudje o njej govorijo kot deželi različnih jezikov, kultur, narodov, ki so vedno živeli v soglasju. Koliko je Istra še vedno taka ali je ostala samo še nostalgija po nečem, česar ni več?

Ah, Istra, ki sprejme vsakogar, Istra, ki je premagala svoje različnosti in postala vzorčen primer sobivanja! Bolj kot nostalgija se mi zdi že iluzija, vendar stremimo k uresničitvi tudi neuresničljivega, mar ne? Sama skušam delovati, kot da ni razdeljenosti, kot da se narodi Istre ne zapirajo v svoje okvire. Četudi ne želimo govoriti o politiki, je ta del vsakdanjega življenja. Z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške smo seveda morali potegniti mejno črto. Način, kako smo jo vlekli, je videti kot šaljiva zgodba, pa vendar zdaj tam stojijo koluti rezilne žice. Čeprav smo vsi del Evrope, se vedemo kot popadljivi sosedi, katerih veje hrušk in jablan lezejo na drugo stran in ki se nikakor ne moremo, da ne rečem nočemo, dogovoriti. To pa na ljudi vpliva tako, da se tisti tokovi, ki so bili prej povsem normalni med hrvaškim, slovenskim in italijanskim delom Istre – Istra je namreč vedno gravitirala proti Trstu – sicer niso ustavili, a občutek, da greš na »tuje«, je bolj močan.

Ste tudi soustanoviteljica in vodja mednarodnega obmejnega srečanja Foruma Tomizza. Kako je nastal in kakšna je njegova vloga?

Istrski pisatelj, ki je zase trdil, da je Italijan po kulturi, Slovan pa po duši, Fulvio Tomizza, je v svojem literarnem opusu Istro opisal v vseh njenih niansah. Njegovi junaki so vseh narodnosti, posebej pa se je posvetil – ker je največ časa živel v Trstu – problemu tržaških Slovencev. O tem govorita njegovi prekrasni knjigi Franciska in Mladoporočenca iz Ulice Rossetti. Fulvio Tomizza je s svojim opusom istrski pisatelj par excellence. Ko je leta 1999 preminil, se je drugi istrski pisatelj, Milan Rakovac, njemu v poklon odločil, da bi se vsako leto v njegovem imenu, v imenu njegovega dela srečevali pisatelji, novinarji, prevajalci, misleci, filozofi itn. Tako se je najprej začelo v Umagu, potem pa smo ugotovili, da je delo Fulvia Tomizze tako troedino, da tako objema vse tri narode, da je treba srečanja nujno preseliti še v Koper in Trst. Letos tako že devetnajstič zapored v teh treh mestih in v teh treh državah, ki si na tem koščku prostora pridejo tako blizu, organiziramo to pisateljsko srečanje in spremljevalne programe. Srečanje ima vsako leto svojo temo, že dolgo vabimo preučevalce Tomizzevega opusa, hkrati pa se odzivamo na pereča družbena stanja, lani smo imeli temo »Laž«, letos je tema »Azil«. Ne le kot pribežališče za ljudi, ki bežijo pred vojno, ampak azil kot oaza, kjer je človek še lahko človek, in notranji eksil, v katerega se mnogokrat zatečejo umetniki in ustvarjalci, ker je družbena realnost tako nemogoča, da jim drugače ni živeti, kot da se izselijo v samega sebe.

Foto: Osebni arhiv

Kaj nas učijo dela Fulvia Tomizze?

Da je zgodovina cinična šaljivka, da so se gospodarji v Istri izmenjevali po tekočem traku, nekateri so ostali dolgo, Benečani celih petsto let, nato Avstrija, Napoleon, Italija, sedaj Slovenija, Hrvaška. Človek, ki je trpežno bitje, Istran pa je to še posebej, je vse te gospodarje preživel, nadživel. Pomembno pa je, da ostajajo samo najgloblje, najplemenitejše človekove lastnosti, ki beležijo čas in ki pričajo o tem, kako se mali človek znajde v primežu krutih političnih in zgodovinskih razmer in vsemu navkljub ostane – človek.

Kdaj in kako ženska postane borka, upornica, direktna, odločna?

Takrat, ko premore dovolj poguma, ko je materialno neodvisna, ko se uspe iztrgati sladkim okovom ustaljenega in je pripravljena tudi kaj malega tvegati. Na srečo so tovarišice in predhodnice izbojevale mnoge boje, tako da lahko o tem sedaj zelo svobodno govorimo. In vendar čutim v današnjem času, ko naj bi bile neke stvari povsem jasne, neko novo repatriarhalizacijo družbe, ki je zakamuflirana za politično korektnimi frazami. Vedno močnejši vpliv verskih institucij na naša življenja – in prosim, da strogo ločimo institucijo od vere same – ima za posledico ponavljanje vzorcev, ki so za žensko, vsaj tako sem mislila, že preživeti. Z ekonomsko odvisnostjo ali neodvisnostjo vstane in pade tudi vsa ženska svoboda. Svoboda pa je seveda omejena s svobodo drugega, zato mislim, da je čas za vzajemno emancipacijo, tako moških kot žensk.

Se vam zdi, da so te lastnosti pri ženskah zaželene ali ne?

Pri ženskah so seveda manj zaželene, so pa tudi sicer nezaželene v današnjem sistemu, ki je postavljen vedno bolj hierarhično. Najbolj zaželen je pohleven, upognjen, poslušen in ubogljiv državljan, ki se briga za lastno preživetje, ki ima sicer veliko izbiro, 650 polic različnih produktov, ki je avtonomen le v svojem avtomobilu in ves prestrašen od vseh groženj, ki prežijo nanj, od drugačnih, nadrejenih, do močnejših.

Kako ocenjujete trenutni položaj žensk v Sloveniji in kako gledate na zadnji porast ženskih gibanj in protestov? So upravičeni oziroma za kaj se moramo kot ženske še boriti danes?

Ločiti moramo t.i. razviti, zahodni, beli svet od preostanka sveta, kamor sicer ta isti zahodni beli svet izvaža svoje vojne in svoj tip demokracije. Skušam gledati globalno … moja pozicija v mojem okolju me ne skrbi toliko kot tista, ki jo gledam malce od daleč in mi govori, da je položaj žensk, deklet, deklic v svetu katastrofalen. Evropska ženska, kamor sodi tudi slovenska, ima formalnopravno vse na papirju. Ravno te dni sem natančno preučila Istanbulsko konvencijo, ki jo je naša država podpisala med prvimi in zagotavlja pravice in pravičnost, enako obravnavanje, eksplicitno sankcionira nasilje nad ženskami. Vprašanje je samo v implementaciji zakonov. Vse je že zapisano, potrebujemo le skrbne izvrševalce teh dragocenih dokumentov. Skrb in naloga države je, da ustvarja normalno okolje za razvoj posameznikov. V normalnih razmerah bodo osebne frustracije manjše in bo tudi manj prostora za patriarhalne vzorce.

Kaj lahko pričakujemo od letošnjega foruma?

Koprski dan Foruma Tomizza, ki ga pripravljamo v tesnem sodelovanju s Skupnostjo Italijanov, prinaša glavni, simpozijski del z uveljavljenimi imeni, kup uvodnih predvečerov, tudi na koprski univerzi, prireditve za javnost, razstavo grafične in likovne podobe naših publikacij, koncert z istrskimi ter mednarodnimi rokerji in angažiranimi kantavtorji, branja, poimenovana »Pesnik na cesti«, kjer odpiramo koprske notranje vrtove in jih naseljujemo s poezijo, sprehode po literarnem Kopru v okviru Tomizzevega itinerarja …

Ne zamerite, če malce samoljubno sklenem z mislijo komentatorke Primorskih novic, Alenke Penjak, ki je pred časom zapisala: »Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Forum Tomizzo, oazo razuma, ki je izven vsakršnega nadzora, razen lastnega srca.«

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

»Otroštvo sem preživela na balkončku, kjer sem s sestro in dedkom občudovala soline«

Svetlana Slapšak: Težava je v tem, da ves svet še vedno živi v patriarhatu č

Dorina Beržan: Od sreče sem začela pisati pesmi v dialektu