INTERVJU

Vsi smo odgovorni za odkrivanje spolnih napadov na otroke

Katja Bašič je diplomirala na Višji upravni šoli v Ljubljani, ko je že bila zaposlena v kriminalistični policiji, kjer je že takrat delala na področju mladoletniškega prestopništva, nasilja v družini in žrtev spolnih ter drugih oblik zlorab.

V času dela v policiji je prehodila pot od kriminalistke, vodje skupine za mladoletniško prestopništvo na PU v Ljubljani, pa vse do kriminalistične inšpektorice in vodje referata v kriminalistični policiji. Upokojila se je leta 2000.

Leta 1994 je ustanovila nevladno organizacijo Združenje proti spolnemu zlorabljanju, saj je bilo nujno začeti z detabuiziranjem tovrstnih družbenih problemov. Velik uspeh združenja predstavlja sprememba zakonodaje s povišanjem starosti otrok v primerih spolnega napada na 15 let (prej 14 let), povišanje sankcij za kazniva dejanja spolnih napadov na otroke ter zagotovitev neizbrisanja izrečenih kazenskih sankcij za osumljene kaznivih dejanj spolnih napadov na otroke.

Katja Bašič je v svojih stališčih zelo kritična tako do institucij kot do nevladnih organizacij in vseh, ki ne naredijo dovolj za zaščito otrok. Pravi, da se je zamerila že mnogim, a vsem sporoča, da se bo za žrtve spolnih napadov borila še naprej.

Foto: Amadea Ris

Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo je Svet Evrope razglasil na pobudo Slovenije 12. maja 2015, od takrat pa se ga obeležuje vsako leto 18. novembra. Pot do razglasitve pa je bila dolga. Kje se je zatikalo?

Ja, skoraj pet let je trajalo. Problem spolne zlorabe ni nikjer tako preprost, v nobeni državi. Povsod je tabuizirana problematika, nekje bolj, nekje manj. Kar veliko držav ni hotelo podpreti pobude zaradi različnih interesov. Nekatere so se ravno soočale z očitki zlorabe otrok s strani vojske in podobno, zato niso želeli, da bi se ta problem izpostavljal. Mene to ne preseneča, saj je v vseh državah prisotno podobno mnenje, to je, da dogajanje v družinah ostaja prikrito.

Kaj pa Slovenija?

Mi smo začeli s pobudo preko evropskih poslancev in nevladnih organizacij v tujini, v zadnjem letu nas je podprlo ministrstvo za zunanje zadeve, pozneje pa še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ampak mislim, da sta na ugodno rešitev najbolj vplivali pripravljenost in volja evropskih poslancev, sploh gospe Fajonove. Novice o sprejetju pobude smo se neizmerno razveselili, čeprav smo kasneje izvedeli, da so poslanci na isti dan odločali o razglasitvi dneva sladoleda, ki je dobil takojšnjo podporo, z našo pobudo pa so bile težave. Najpogostejši protiargumenti so bili, da že imamo dan otroka in druge priložnosti, ob katerih opozarjamo na zlorabe, a mi smo v obrazložitvi zelo jasno zapisali, da gre za problem spolnega napada na otroka, ki običajno ostane v ozadju vseh drugih oblik nasilja, nasilja nad žensko, nasilja v družini ipd., do katerih se je evropska družba že kar odprla, do spolnih napadov na otroke pa je še vedno zelo zadržana.

Ali gre pri razglasitvi bolj za simbolno dejanje ali ima tak dan res moč, da kaj spremeni?

Ko govorimo o nekaterih dejanjih, rečemo recimo pri nasilju v družini “kregala sta se”, pri spolnem napadu pa “joj, otrok je narobe razumel mojo prijaznost” ali “neprimerno se je vedel do otroka”. Uporabljamo torej neke druge izraze, samo da ne poimenujemo prave stvari. To smo doživljali tudi pri spolnem napadu na otroka, zato smo želeli razglasitev tega dneva. Dan seveda ne pomeni, da se bo zdaj občutljivost izjemno povečala, ne pričakujemo čudežev, a nekaj je gotovo – vsaj na ta dan je pozornost ljudi preko medijev in našega dela bolj usmerjena v ta problem. Vsaj trenutek. To je več kot nič. Trenutno poteka tudi evropska kampanja, ki je letos namenjena zlorabam otrok preko interneta.

Začniva s statistiko. Ta pravi, da je vsak peti otrok žrtev spolnega napada, v 80 odstotkih spolnih zlorab pa je storilec oseba, ki jo otrok pozna. Kakšna je razlika pri razkrivanju spolne zlorabe otrok in posilstva odrasle osebe.

Tudi pri posilstvih žrtve storilce največkrat poznajo, vendar posilstvo nekako slišimo, ko pa govorimo o spolnem napadu, pa je še vedno pogost odziv, da “ni bila posiljena”, kar kaže na izjemno minimaliziranje spolnega nasilja nad otroki. V javnosti to še vedno velja za merilo, kaj bi se moralo zgoditi z otrokom, da bi napad vzeli resno. Kar je katastrofa. Če samo pogledate trenutno občutljivost Evrope, Amerike do prijav nadlegovanja odraslih žrtev, mediji so polni tega, in prav je, da se žrtve odzivajo. V Angliji je odstopil obrambni minister, ker je novinarko prijel za kolena med neko večerjo. Ko pa govorimo o otroku, ki pove, da ga je nekdo otipaval, ga prijemal tam pa tam, so pogosti odzivi “ja no, saj ni mislil nič hudega s tem”. Odnos do tega problema je popolnoma drugačen, zminimaliziran, preprosto se nočemo soočati z občutki žrtev, otrok tukaj očitno ni pomemben, ampak je pomembneje, da storilec ni naredil ničesar tako groznega. Zakaj je temu tako? Ker se velika večina napadov zgodi s strani znanih oseb, od te večine pa se velik odstotek – 75 do 80 % -, zgodi v družinah. Ne zmoremo sprejeti, da lahko tisti, ki jim otrok najbolj zaupa in jih ima rad, storijo takšno dejanje nad njim. Tu se pojavijo sram, občutki krivde, strah pred stigmo ter prepričanje, da bo otrok to pustil za seboj, pozabil ali pa da se njihovi družini kaj takega ne more zgoditi.

Ker si zlorabljeni otroci ne znajo razložiti, kaj točno se jim dogaja, o tem ne spregovorijo, zlorabe pa se nadaljujejo. So kakšni značilni znaki, vedenje, odzivi, ki nam lahko povedo, da otrok doživlja spolno nasilje?

Otroci so uspešni prikrivalci svojih občutij, ker jim pravzaprav niti ne dajemo odprte poti, da jih pokažejo. Že odzivi na jok so velikokrat “ah, nehaj, saj ni tako hudo”, ob obisku stric in tet, ko se otroci izmikajo ljubčkanju in mečkanju, ker jim to ni všeč, jim rečejo “ja, kako se pa obnašaš do strica, tete, kaj ti pa je”. Otrok mora kar naprej skrivati svoja občutja. Moral bi se vesti po pričakovanjih odraslih. Kljub vsemu pa s svojim vedenjem pogosto tudi sporočajo, da se nekaj dogaja. Lahko postanejo bolj jezni, včasih agresivni, lahko se pojavijo nemiren spanec in nočne more, otroci se želijo igrati sami, se izolirajo, težave se pojavijo pri oblačenju in slačenju, velikokrat pa uporabijo tudi sporočila, ki bi morala biti odraslim znak, ker pa niso vselej dovolj jasna, jih je bolje preslišati kot slišati. Otrok pogosto ne bo neposredno povedal, da je zlorabljen, ampak bo spregovoril na svoj način. Lahko bo denimo rekel le: “Dedi me vodi na stranišče.” Najpogosteje odrasli takšni izjavi ne bodo posvečali veliko pozornosti, a je treba biti pozoren, v kakšnih okoliščinah je otrok to povedal in komu. Lahko je začel pogovor in pričakuje, da ga bomo nadaljevali. Tudi otrokova izjava “nočem iti k stricu” je lahko znak, ki pa ga odrasli ne vidijo in pogosto odgovorijo, da je vendar stric prijazen in se bosta skupaj igrala.

Komu torej pripisati odgovornost za odkrivanje zlorab? Kdo naj bi bil tisti, ki odkriva zlorabljene otroke in kako naj ravna ob takšnih sumih?

Odrasli smo tisti, ki dajemo težo nekemu ravnanju z otroki. Vsi smo odgovorni. Vsi, ki prihajajo v stik z otroki. Problemi se lahko velikokrat začnejo odpirati v vtrcih. Vsakdo, ki opazi, da se je otrokovo vedenje spremenilo – da je postal drugačen, pa si ne zna razložiti, zakaj – bi moral center za socialno delo seznaniti z zaskrbljenostjo za tega otroka, razložiti razloge zanj, nikakor pa ne razmišljati, ali bo naredil komu krivico, se prepričevati, da je samo preveč občutljiv in ne vidi prav, kar je pogosto razmišljanje vzgojiteljev. Tudi ko mi sporočamo na center za socialno delo, ne napišemo “spolna zloraba”, ampak da smo zaskrbljeni za otroka ter da obstaja možnost spolne zlorabe. To pomeni, da je potrebna obravnava v krogu ljudi, ki prihajajo z otrokom v stik – pediatrinja, kriminalist, vsi dajo svoj prispevek, da se lahko oceni, ali gre za ogroženega otroka ali ne. Če gre, je nujno potrebno otroka zaščititi, policija pa bo raziskala in podala ustrezno ovadbo.

Je v šolske programe vključenih dovolj preventivnih aktivnosti, s katerimi otroci pridobijo znanje o neprimernosti vedenj s strani odraslih?

Menim, da odločno premalo, sploh ker ni sistematično. To bi moralo biti v kurikulumu in zavezujoče. Pogovarjajo se o spolnosti, o telesih, ampak že zelo zgodaj bi se morali pogovarjati tudi o otrokovem telesu, kako naj ravna z njim, ga naučiti spoštovanja do svojega telesa. Tu ne gre za nikakršen poseg, s katerim bi ugotavljali, če se komu kaj dogaja, takšni pogovori pa lahko spodbudijo otroke, da spregovorijo. Ne vem katerega starša, ki hoče dobro svojemu otroku, bi to motilo. Pred kratkim smo bili na dveh šolah, da bi spregovorili o nasilju, pa smo bili takoj opozorjeni, naj ne govorimo o spolni zlorabi.

So osebe, ki se pri svojem delu ukvarjajo z otroki, dovolj usposobljene za primerno ravnanje v primerih suma zlorabe otrok?

To bi moralo biti zavezujoče izobraževanje za vse, ki delajo z otroki. Pri nas pa je tako, da se na izobraževanje prijavijo le tisti, ki želijo pridobiti točke. Izobraževanja organiziramo večkrat letno, trajajo pa najmanj dva dni. Saj pridejo … pridejo socialni delavci, vzgojitelji, tožilci, a še vedno je to premalo. Dva dni izobraževanja je lahko dovolj za senzibiliziranje in osnovna sporočila, a če ta znanja pridobi le eden iz nekega vrtca, to ne predstavlja nič. Če bo namreč kdaj izpostavil problem, bo hitro zanikan, da pretirava. Vsi znotraj kolektiva bi morali biti educirani. Nekateri ne bodo imeli nikoli primerne senzibilnosti za ta problem, se pač zgodi, ampak bo pa imel en del kolektiva.

Kakšen je postopek po tem, ko otrok spregovori o zlorabi? Kaj je potrebno storiti, da odstranimo čim več posledic, ki jih je že povzročilo in ki jih še utegne povzročiti doživeto nasilje?

Najbolj pomembni so tukaj starši. Če se je zloraba zgodila v družini, je to tisti starš, ki je otroka slišal, mu prisluhnil, ki je obelodanil problem. Od njega je najbolj odvisno, kako bo potekalo okrevanje. Otroku je treba potrditi njegovo stisko, mu takoj povedati, da je edino prav, da je povedal, da bo kot starš naredil vse, da se to ne bo več zgodilo, in poskrbel, da se bodo storilci podučili o tem. Neprimerno je govoriti, da bo storilec šel v zapor, ker otrok potem misli, da je on kriv. Starš mora ves čas opazovati otroka, njegovo ravnanje, posledice in ga v jezi ali agresivnosti ustavljati. Na primeren način mu je potrebno postavljati meje, po drugi strani pa mu ponovno dvigovati samozavest, ki je popolnoma na nuli, tako da se ga velikokrat pohvali in vključuje v aktivnosti, kjer vemo, da bo uspešen. Seveda mora biti do otroka tudi odprt, da lahko ta ponovno vzpostavi zaupanje.

Foto: Katja Bašič, avtor: Nataša Fajon

Če so vsi ti podporni dejavniki prisotni, v vrtcu, šoli, pri starših, ni nujno, da otrok potrebuje še posebno strokovno pomoč. Danes se otroke prepogosto usmeri samo k psihologom ali terapevtom, na vlogo tistih, ki so mu najbližji pri njegovem okrevanju, pa se pozablja. Tudi vsi psihologi in terapevti, ki delujejo na tem področju, bi morali biti za to specializirani, ne pa da terapevtka izpoved otroka o zlorabi zminimalizira z zaključkom ”saj ni nič hudega, to so samo “nevrončki”. Pri nas na vseh ravneh prepogosto prihaja do zaključkia, da se zloraba ni zgodila. Enkrat je izvedenka pri primeru šestletne deklice, ki jo je oče vsak večer nag peljal v tuš kabino in jo tuširal, češ da pač skrbi za njeno higieno, najprej ocenila, da to ni zloraba, ko pa je deklica dodala, da jo “buba lulika, ko jo oče maže”, je v poročilo zapisala, da bo treba opozoriti pediatrinjo, naj poduči očeta, kako naj namaže otroku luliko, ne da bi jo bolelo. Nimam nobenih predsodkov, da lahko starš neguje otroka, a če vi namažete otroka s kremico po luliki, niti slučajno to ne boli. S takšnimi stvarmi se soočamo vsakodnevno. Zanikanje je prepogosto.

Še večji tabu je spolna zloraba dečkov. Splošno prepričanje je, da se njim to ne dogaja.

Da, ker vsi razmišljajo o spolnem napadu kot o spolnem dejanju, ne pa kot o dejanju nasilja. V bistvu pa gre ravno za nasilje, ki ga največkrat izvaja nasilnež – manj pogosti so primeri pedofilije, kjer gre za spolno nagnjenje do otrok -, tako da na način spolne zlorabe utrjuje svojo potrebo po dokazovanju moči, saj je rezultat veliko hitrejši kot pri napadu na odraslo žrtev. Otroka namreč takoj obvlada. Strokovnjaki pravijo, da je včasih težko opredeliti, kaj mu je bila prva potreba, potreba po obvladovanju ali po spolnem stiku.

V okviru združenja deluje brezplačna telefonska številka 080 2880, kjer so na voljo za svetovalni, anonimni, zaupni in informativni pogovor s strokovno usposobljenimi svetovalkami za žrtve spolnega nasilja.

Kakšen je postopek po odkritju zlorabe? Kolikokrat se postopek zaključi z obsodbo? Kje se največkrat zatakne?

Tega podatka ne moremo dobiti, ker sodišča nimajo točno opredeljenih podatkov po vrsti dejanj. Predlani smo tako dobili vse, od posilstev odraslih naprej, pa že tam je bil odstotek obsodb nizek, kakšen bi šele bil pri spolnih napadih na otroke.

Zatakne se na vseh treh nivojih. Pri nas se zgodi, da tožilec zavrže ovadbo z obrazložitvijo, “da storilec z dejanjem ni dosegel svoje spolne zadovoljitve”. Kar sploh ni element kaznivega dejanja, ampak le njihova predstava. V nekem drugem primeru je materin partner deklici razkazoval svoje spolovilo, slednjega je morala prijemati, držati, on pa tega ni zanikal, ampak obrazložil, da ji je dal samo spolno vzgojo, ker je bila radovedna. Tožilka je to tudi zapisala v obrazložitvi zavrnitve kaznivega dejanja spolnega napada – “da je radovedna deklica želela vedeti več o moškem telesu”. Nimamo specializiranih strokovnjakov za to področje, saj ni tako priljubljeno, kot je recimo organizirani, gospodarski kriminal ali orožje. Tožilci vsaj prihajajo na izobraževanja, sodniki pa niti v sanjah, čeprav sem prepričana, da bi jim lahko predstavili mnoge izkušnje, ki bi jim bile v pomoč pri njihovem delu.

Težava je tudi zastaralni rok. Zakaj je onemogočeno, da se storilce prijavi kadar koli? Veliko žrtev namreč zlorabe potlači in jih ozavesti šele mnogo kasneje.

Naše mnenje je, da zastaralnega roka sploh ne bi smelo biti, ker mnoge žrtve spregovorijo šele v odraslosti, ko so sploh sposobne prvič spregovoriti, pri nas pa se tega ne dojema. Zdaj je sicer ta zastaralni rok nekoliko daljši, pride skoraj do 38. leta. Najprej do 23. leta, potem pa so tu še splošni zastaralni roki, za posamezna kazniva dejanja, na primer dvakratna doba zagrožene kazni. So pa v zakonodaji tudi pasti. Pred kratkim smo tako vložili ovadbo za 22-letno punco, a ker se lahko po zakonu upošteva zakonodaja, ki je milejša za storilca, so upoštevali tisto, ko je bila zagrožena kazen za spolni napad na osebo, mlajšo od 14 let, 5 let, kar pomeni zastaralno dobo 10 let od časa storitve dejanja. Dedek jo je začel zlorabljati pri petih letih, torej je pri 22. letih dejanje zastaralo. Ovadba je bila zavržena.

Velikokrat pišemo ovadbe kljub zastaranju, ker s tem izpolnimo potrebo žrtev, hkrati pa menimo, da ta storilec gotovo ni imel samo ene žrtve, in bi moralo biti v interesu policije, da malo raziščejo, za kakšnega človeka gre. Na policiji pa vse odrasle ženske preprosto odpravijo z argumentom, da je dejanje zastaralo. Prav tako pišemo te ovadbe in jih vložimo na policijo in tožilstvo, da se primeri “javno” razkrijejo pri kompetentnih institucijah. Že to, da v teh primerih odrasla žrtev najpogosteje ni zanikana, temveč zavržba temelji na zastaranju dejanja, žrtvam zelo veliko pomeni.

Kaj sporočate vsem tistim, ki prihajajo v stik z otroki, in kaj našim oblastnikom?

Da stvari žal ne napredujejo tako, kot bi bilo pričakovati, zato smo ob letošnjem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo tudi izdali plakat s sporočilom “Zanemarjeni in spregledani”.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Glas za resnico in dostojanstvo

Nekatere skrivnosti ne smejo ostati skrite

Samo odrasli lahko prekinemo tragedije otrok, ki trpijo zaradi spolnih napadov

Razlog za nasilje posameznika se skriva v nasilju, ki ga navadno ne vidimo

Sociodrama – igra vlog za družbene spremembe