KOLUMNA

Vse nam gre na živce

Iz slovenskega pravopisa: Iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci, biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati …

Pravzaprav smo krivični do živcev, ki ne prinašajo samo slabih, ampak tudi dobre občutke. Živec sam po sebi ne loči dobrih in slabih dražljajev. On jih samo občuti. Kaj bodo prinesli, pa je odvisno od nas in od naših možganov, ki te dražljaje predelajo v dobro in slabo počutje.

Toda, v vsakdanjem jeziku smo enostavno sprejeli definicijo, da je slabo, če nam gre nekaj na živce. In nam gre. Marsikaj in vedno več stvari. Z vsakim letom, z vsakim dnem, z vsakim trenutkom se povečuje število stvari, ki nam grejo na živce. Lahko da je kriv ta svet, toda še bolj se mi zdi, da obstaja premosorazmerje med starostjo in počutjem, ki mu rečemo “da nam gre nekaj na živce” …

Nekateri ne morejo gledati poročil. In jih ne gledajo več. Ker jim grejo na živce vsi po vrsti, od voditeljev do vremenarjev in še posebej face, ki se pojavljajo v prispevkih iz vlade, parlamenta, zbornic, sodišč in celo z ulice. Na živce jim grejo tipi, ki govorijo vsebino brez vsebine, opisujejo nerealno realnost in se delajo, kot da je vse res in verjamejo celo samemu sebi.

Tudi ameriških nadaljevank ne gledajo več. Na živce jim grejo tisti hitri kadri med posameznimi scenami, na živce jim grejo gasilci ki kar naprej rešujejo življenja, policaji, ki razrešujejo umore in odvetniki, ki se vsak večer zapijajo v zadnjem odprtem baru. Na živce jim grejo domače nadaljevanke, kjer Ljubljančani govorijo nekakšno primorščino, ki sploh ne obstaja in istrijanščino, ki obstaja še manj. Na živce jim grejo anonimneži in pozabljeni zvezdniki iz različnih resničnostnih šovov, vsevede nutristkinje in pop kuharji iz jutranjih oddaj, na živce jim grejo ministri, ki nimajo pojma o področju, ki ga pokrivajo, župani, ki se obnašajo kot lokalni šerifi, politične stranke, ki so se spremenile v nekakšne klube za izbrance, lajonsi in rotarijanci, ki jih najbolj skrbi njihova lastna promocija, kmetje, ki bi bili radi meščani in meščani, ki so vedno bolj kmetje, rokerji, ki otroke pošiljajo na študij harmonike in Gaviolisti, ki so postali vsejedi zadetki z viskijem v roki in Kingstoni na ustih.

Na živce jim grejo knjige modrosti in naukov o življenju, filmi, ki jim ne pomaga niti dodana tretja dimenzija, polomljena angleščina, ki se meša s slovenščino, italijanska manjšina, ki nič ne naredi za obstoj svojega uradnega jezika, regionalni dnevnik, ki se ne more odločiti, kaj bi rad bil, regionalna televizija, ki je pozabila, zakaj je sploh nastala in radijske postaje, ki tekmujejo, kdo bo globje zlezel poslušalcem v znano odprtino.

In meni gre na živce, da hitim s pisanjem nekakšne kolumne za brezplačnik, ki verjame, da bo preživel v spopadu z vsemi, ki napadamo ene in iste bralce. V bistvu grem sam sebi na živce s takšnim pisanjem, zato bom tukaj končal. Z željo, da bi tistim, ki so se tega lotili, uspelo. Potem bomo ostali vedeli, da lahko uspemo tudi mi. Le potruditi se je treba.

In tudi to mi gre na živce.

Mef