INTERVJU

Vsakdo, ki zbere pogum in zapiše svojo zgodbo, s tem odpira možnost za boljši svet

Na začetku marca so na Inštitutu 8. marec začeli s kampanjo #Jaztudi, v okviru katere so vzpostavili spletno stran, namenjeno zbiranju zgodb žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Direktorica inštituta Nika Kovač si želi kampanjo predstaviti po celotni Sloveniji, saj je tovrstno nasilje prisotno v vseh okoljih. Konec marca je gostovala v Kopru, kjer je nastal tudi najin pogovor.

Foto: Osebni arhiv

Gibanje Metoo je odmevalo po vsem svetu, malokdo pa ve, da ni zraslo na zelniku igralk ampak je obstajalo že prej. Kako je prispelo do Hollywooda?

Geslo Metoo je že pred desetimi leti uporabljala civilno-družbena organizacija, ki se je ukvarjala s spolnim nadlegovanjem in nasiljem nad temnopoltimi ženskami. Ta vzklik je bil nekakšen terapevtski pripomoček, ki je ženskam pomagal, da so lažje delile svojo zgodbo in prek nje sporočale, da niso same, da se to ne dogaja samo njim. Iz tega konteksta so ga vzeli in prenesli v Hollywood, kjer so različne igralke s pomočjo tega “hashtaga” javno povedale, da so bile tudi same žrtve spolnega nasilja in nadlegovanja. To geslo ima torej svojo zgodovino.

Hollywoodski “prevzem” gibanja je sicer na široko odprl vrata debatam o spolnem nadlegovanju, hkrati pa mu je na nek način dal predznak boja elite, ki lahko pusti zunaj “navadne” ženske, ker nimajo toliko moči.

Ženske, ki so spregovorile v Hollywoodu, seveda imajo zelo veliko simbolno in ekonomsko moč, hkrati pa zelo prodoren glas, ker jim ljudje prisluhnejo. Doprinos njihovih zgodb je ravno v tem, da so odprle prostor, znotraj katerega se opozarja na to problematiko. Do težav, ki smo jih izpostavili tudi v debati na naši pravkar končani okrogli mizi, pride, ko sporočila, dejavnost postanejo del “mainstreama”. V trenutku namreč, ko gibanje postane popularno, lahko zelo hitro spregleda tiste, ki niso del skupine premožnih, javnih oseb. Mi želimo z akcijo #Jaztudi zbrati zgodbe ljudi, ki živijo v različnih osebnih okoliščinah in zasedajo različne družbene položaje. Zgodbe, ki se dogajajo študentkam, prekerkam, delavkam na s.p.-ju, upokojenkam …

Kdaj se je zgodil trenutek, ko ste se odločili, da je prišel čas za slovensko različico? Ste pričakovali, da se bodo tudi doma pojavile zgodbe o spolnem nadlegovanju s strani moških na pozicijah moči? Zakaj se to ni zgodilo?

Akcija je nastala na pobudo Darje Zaviršek, Renate Šribar in Irene Šumi. Na Inštitutu 8. marec smo pobudo sprejeli z odprtimi rokami. Od samega začetka projekta smo vedeli, da nočemo slediti »hollywoodskemu« scenariju. Odločili smo se, da se ne bomo fokusirali na medijsko prepoznane ženske, v izhodišču njihov glas šteje enako kot glas katerekoli druge osebe. Kot inštitut želimo prepoznavati strukturna mesta ter oblike spolnega nadlegovanja in nasilja v Sloveniji., da bi se lahko s problemom spoprijeli.

V Sloveniji je ogromen prepad med urejenostjo z zakoni, kjer smo lahko zgled najboljšim, in izvajanjem zakonodaje v praksi, kjer padamo na izpitih kot za šalo. Kako pristojne prepričati, da se začnemo ukvarjati s slednjim in pustimo številke, statistiko in podobne neosebne parametre ob strani?

Dobro vprašanje. Vsi bi se morali zavedati, da živimo v svetu, kjer se povečujejo neenakosti, prepad med bogatimi in revnimi je vedno večji, razlike med ljudmi, glede na njihove osebne okoliščine in družbeni položaj, tudi. V takšnem svetu so osebe, ki nimajo moči, ki so na robu družbe, prva tarča take ali drugačne oblike nasilja in diskriminacije. V družbi, v kateri je samoumevno, da je z denarjem mogoče kupiti praktično vse, je tudi odnos do ljudi popredmeten. Zdi se mi, da bi z akcijo naredili veliko, če bi premaknili pogled od žrtev k tistim, ki posegajo v osebnostno integriteto oseb. Namesto da kot nekaj običajnega sprejmemo interpretacije, da so žrtve »izzivale« ali pa da trepljanje natakaric po zadnjici »spada k službi«, potrebujemo konsenzualni odgovor, da sta vsako nadlegovanje in nasilje nad osebami nedopustna in da zanju ni opravičila.

Veliko dobrih namenov se je v preteklosti izrodilo v lov na čarovnice. Ste pripravljeni na to?

Ne želimo, da bi akcija #jaztudi postala senzacionalistična, zapakirana v neke šokantne medijske zgodbe. Vse podatke zato anonimiziramo, predvsem pa delamo s širšim ciljem – pokazati, da smo v trenutni družbi lahko prav vsi žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja. Opozoriti želimo, kje, kdaj in na kakšne načine se to dogaja: bodisi kot samoumevni vzorec vedenja bodisi kot prikrito nadlegovanje in nasilje ipd. Sicer pa se bolj bojimo tega, da je ta akcija povsem sprejemljiva na splošni ravni, vprašanje pa je, kako se bodo odzvali mediji in javnost, ko bo potrebno reagirati na konkretna ravnanja in postavljati konkretne zahteve …

Akcijo ste zagnali 6. marca, na kakšen način vabite ženske k sodelovanju in kakšen je odziv?

Moram poudariti, da je bil doslej večinski odziv medijev zelo korekten. Mediji so – in upam, da se bo to širilo tudi po lokalnih okoljih – podprli akcijo in opozarjali nanjo. Hkrati pa se je sprožil tudi val odzivov ljudi – socialna omrežja omogočajo, da dosežemo vedno večje število ljudi. Prejeli smo zelo različne zgodbe. Najmlajša ženska, ki nam je pisala, je stara sedemnajst let, najstarejša nekaj čez šestdeset, osebe, ki so nam zaupale svoje izkušnje, opravljajo najrazličnejše poklice in delujejo v najrazličnejših sferah. Lahko rečem, da smo zajeli res široko populacijo.

Kaj kažejo prve ugotovitve prejetih zgodb?

Pričevanja so pokazala, da ni prostora, ki bi bil varen pred spolnim nasiljem ali nadlegovanjem. Pokazalo se je, da so velik problem t.i. neme priče spolnega nasilja ali nadlegovanja, ki pogosto le zamahnejo z roko, se nasmehnejo in obrnejo stran, se naredijo, da ne opazijo … S tem tovrstne vzorce nedopustnih ravnanj reproducirajo, namesto da bi jih ustavili. Iz zgodb je razvidno, da se lahko tako odzivajo tudi najožji sorodniki, družina. V mnogih zapisih so osebe spregovorile o tem, da so se z nadlegovanjem ali nasiljem srečale v otroštvu, zgodnji mladosti, da se je to nadaljevalo vse do odraslosti. Tudi zato sta cilja akcije, da v družbi krepimo občutljivost do tovrstnih zlorab in da skušamo spreminjati razmere v družbi, ki taka ravnanja dopuščajo ali strukturno celo »kličejo« po njih.

Takšne zgodbe je zelo težko deliti. Mislite, da je možnost anonimne delitve dovolj oz. kako boste še spodbujali vse, ki so doživeli spolno nadlegovanje, da o tem spregovorijo?

Potem ko smo uvedli anonimni obrazec, se je število prejetih pričevanj močno povečalo, se mi pa zdi pomembno izpostaviti, da prav vsak glas, vsaka oseba, ki zbere pogum in zapiše svojo zgodbo, s tem odpira možnost za boljši svet, v katerem ne bo takega ravnanja.

Svojo zgodbo lahko anonimno delite na spletni strani kampanje Jaztudi.
Objavljene zgodbe pa si lahko preberete na podstrani zgodb.

Foto: Osebni arhiv

Bi lahko izpostavili ključne napake, zaradi katerih premnogo takih zgodb ostane skritih?

Živimo v sistemu, v katerem se nasilje in podrejenost žensk normalizirata. To dokazuje tudi neodzivnost prič, o kateri sem govorila malo prej. Prav tako je posledica takšnega stanja ta, da za razliko od velikega dela zahodnega sveta v Sloveniji gibanje #metoo ni doživelo nobenega spontanega odziva. In to ne zaradi tega, ker do spolnega nasilja ali nadlegovanja ne prihaja, zapisi, ki jih zbiramo, na to opozarjajo več kot očitno. V zadnjem času smo priča tudi številnim poskusom, da bi se žensko ponovno postavilo ali pustilo tam, “kamor sodi”, recimo za štedilnik in v sfero zasebnosti. In pri tem sodelujejo tudi najvišji državni funkcionarji. Spomnimo se le Pahorjevih »mišk« in nedavne izjave varuhinje človekovih pravic o »možačah«. Varuhinja, ki bi morala po funkciji skrbeti za varstvo človekovih pravic in dostojanstvo prav vsake osebe, je s takim govorom delovala izključujoče na podlagi telesnega videza in tudi sama reproducirala neprimerne vzorce.

Pri tem lahko omenim primer ženske, ki nima »tradicionalnega« videza, sama je navedla, da ima kratke lase in je videti bolj fantovsko, zato jo je šef na delovnem mestu zasmehoval, otipaval, spraševal, če bi jo lahko opazoval z žensko, in podobno. Kako naj gre taka ženska k varuhinji človekovih pravic, ko pa jo je v enem od intervjujev označila za možačo?

Vse to kaže, kako poteka reproduciranje in utrjevanje patriarhalnih vzorcev, ki spolno nadlegovanje in nasilje skrivajo in normalizirajo. Z zgodbami #jaztudi poskušamo spreminjati javni diskurz in delovanje sistema, ki ga reproducira, in pri tem je pomembna prav vsaka zgodba.

Večina prejetih zgodb je najbrž “ženskih”, nasilje pa doživljajo tudi drugi. Imate tudi take zgodbe?

Prejeli smo tudi zgodbe moških, transspolnih oseb in oseb, ki ne ustrezajo heteronormativnim standardom. Kot sem pokazala na primeru, sta nekonvencionalen spolni izraz in videz oseb lahko pogosto razlog za spolno nadlegovanje in tudi nasilje nad osebo.

Kdaj in kaj sledi zbiranju zgodb na spletni strani?

Z raziskovalkami smo se odločile, da bomo pričevanja zbirali še dva meseca. Zelo verjetno bomo pripravili tudi javna branja izpovedi, da bi se slišale. Bomo pa prejete zapise analizirali in ugotavljali, kje, v kakšni obliki in kakšni so razlogi za spolno nasilje in nadlegovanje. Poskušamo torej pridobiti strukturni uvid, na podlagi katerega bo nato mogoče ukrepati.

#Jaztudi je samo eden izmed projektov Inštituta 8. marec, kakšna je njegova vloga?

V inštitutu se lotevamo akcij, s katerimi želimo prikazati feministično perspektivo kot boj za pravičnejši svet na vseh ravneh, tako na ravni vsakodnevne prakse kot na ravni teoretskega razmisleka in umeščanja tega vprašanja v širši družbeni kontekst. Z letošnjim ciklom dogodkov “Zahtevamo pravice” hočemo na primer pred prihajajočimi volitvami od strank dobiti odgovore o razumevanju delovanja družbe, enakosti, pravičnosti itn. ter preveriti njihov odnos do zelo konkretnih predlogov. Te odgovore, njihove nekonsistentnosti in logiko nato javno analiziramo skupaj s strokovnjaki iz različnih področij. Na različne načine si torej prizadevamo, da bi živeli v bolj pravični in enakopravnejši družbi.

Katera trditev vam je bliže … da smo se ženske že tako identificirale z “mehkim patriarhatom” in nam je preveč komot, da bi izstopile, ali da je ženske zelo lahko angažirati, samo pristop mora biti pravi, kot pravi gospa Slapšak? ?

Absolutno se strinjam s Svetlano Slapšak. Na Poljskem so se ženske vseh starosti in različnih družbenih položajev ob poskusu dodatne omejitve pravice do splava oblekle v črno, se zgrinjale na ulice Krakowa in Waršave ter tako vzbudile solidarnost po celem svetu. Njihovo gibanje potrjuje, da lahko imamo zelo veliko družbeno moč, le naši koraki se morajo združiti.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Čim prej izpraznimo sleherno “skrito sobo pobega”

Vsi smo odgovorni za odkrivanje spolnih napadov na otroke

Nekatere skrivnosti ne smejo ostati skrite