ZANIMIVOSTI

Vodnjaki v Piranu hranijo številne življenjske zgodbe

V okviru letošnjih Dnevov evropske kulturne dediščine so v Skupnosti Italijanov Piran pripravili dva vodena sprehoda po mestu, med katerima so odkrivali skrite kotičke z vodnjaki, vodometi in pitniki. Ker je med raziskavo, ki jo je v ta namen opravila Daniela Paliaga Jankovič, nastalo veliko strani z zapiski, podatki, zgodbami, pa tudi fotografij nekdanjih in sedanjih vodnjakov, so se odločili za izdajo kataloga, v katerem so zdaj varno shranjeni. Predstavili so ga sredi decembra v Mediadomu Pyrhani.

Foto: Manuela Rojec in Daniela Paliaga Jankovič, avtor: Nataša Fajon

S katalogom je Piran prvič dobil pregled nad samim številom obstoječih in izginulih, porušenih, odstranjenih vodnjakov, ki so nekdaj predstavljali pomemben del življenja meščanov, pa tudi vpogled v preteklost, ko voda ni bila nekaj samoumevnega in venomer na dosegu, temveč so ponjo hodili k vodnjakom, se postavili v vrsto in čakali, da so z njo naposled napolnili vrče in jih odnesli domov. V vrsti so dan za dnem stali tako ženske kot moški, otroci in starejši ljudje, zato je čakanje na vodo preraslo v prava družabna srečanja, med katerimi so si izmenjevali informacije ali se preprosto pogovarjali o vsakdanjih rečeh.

V pogovoru z Danielo Paliaga Jankovič, ki ga je vodila Manuela Rojec, smo izvedeli, da je med raziskovanjem odkrila okrog 40 vodnjakov, ki pa so žal večinoma neuporabni in zanemarjeni. V načrtu mesta iz leta 1889 je arhitekt Moso zabeležil 85 vodnjakov, po mnenju Paliage pa jih je moralo biti med 110 in 120, saj so nekateri obstajali že mnogo pred Mosovim načrtom.

Pri raziskavi so ji do zgodovinskih podatkov pomagali Daniela Tomšič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Piran, Duška Žitko s Pomorskega muzeja, Slobodan Simič – Sime, Mario Bonifacio, Guido La Pasquala, Tone Mikeln in Andrej Preložnik.

Med iskanjem vodnjakov, predvsem tistih, ki se nahajajo na dvoriščih ob zasebnih hišah, so ji vrata odprli številni someščani, ki so z njo delili svoje življenjske zgodbe, katerih nemalokrat pomemben del so bili prav častitljivi kamniti zbiralniki, ob katerih so uživali na svežem zraku, občudovali razgled na Piran ali se samo odžejali.

Ob vodnjaku gospe Sonje Tul je tudi naši raziskovalki zastal dih ob pogledu na čudovit vrt, ki ga je obdajal, poln rož in vonjav, ter pogled, ki ujame vso lepoto domačega mesteca. Nadaljnje poizvedovanje pri prijatelju Mariu Bonifaciu jo je pripeljalo do nekdanjih lastnikov vrta z vodnjakom, zakoncev Maraspin, ki sta imela trgovino z živili na Tartinijevem trgu, vsako poletje pa sta se preselila na Ulico IX korpusa, v hišico, kjer je bilo bolj sveže. Gospod Bonifacio se spominja, da je enkrat na mesec hodil tja z mamo, saj so morali vrniti denar, ki jim ga je Maraspin posodil za nakup ladje.

Nič manj zanimiva je zgodba Marka Drenika s konca Ulice Alme Vivode, kjer se nahaja eden najstarejših vodnjakov v Piranu, saj j bil postavljen v 16. stoletju. Ob Markovem prihodu je bil zapuščen, odprt in poln smeti, zato ga je skupaj s sosedi spraznil in očistil. Že trideset let ima ključe njegovega pokrova, je dejala Paliaga. Vodnjak, globok 12 metrov, je vedno poln vode. Po napotkih Andreja Preložnika je v knjigi Srečanja v Piranu, v zgodbi Else Koncilja, odkrila, da so mu otroci pravili “pozzo delle streghe” (vodnjak čarovnic).

“Najbrž so otroci vanj kričali, pa je odmevalo, zato so se ga strašno bali,” je pripovedovala Paliaga.

Na Tartinijevem trgu se je v vrsto za vodo vsak dan postavil tudi učitelj Guido La Pasquala, preden se je odpravil na delo v šolo. Stare ženice so ga spustile naprej, češ da ima veliko dela in skrbi.

“Me bomo že počakale. Povejte nam, kako je v šoli, so ga vprašale. In on je pripovedoval, nato so one pripovedovale drugim, ki so prišli. Okrog vodnjakov je potekalo pravcato družabno življenje, kjer so si izmenjavali informacije in se družili,” je vzneseno delila svoja odkritja gostja večera v Mediadomu.

Daniela Paliaga Jankovič ni pričakovala, da ji bo iskanje vode prineslo tudi povsem nov, svojstven pogled na Piran, ki dolga stoletja v svojih ulicah, za zidovi in dvorišči, v najbolj skritih kotičkih hrani
neprecenljivo zbirko zgodb ljudi, ki so ga imeli radi.

Predstavitvi kataloga je sledil obisk Tartinijeve hiše, kjer so na ogled postavili fotografije Joeya Palakoviča, na katerih so najbolj poškodovani vodnjaki, ki kličejo po prenovi.

“Želim si, da bi tudi odgovorni za dediščino spoznali pomen teh pričevalcev nekdanjega časa v Piranu in jim z obnovo vdahnili novo življenje,” je zaključila Paliaga.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Za uvod v Carpaccievo leto v Piranu o med vojno odnesenih umetninah iz slovenske Istre

Piransko pokopališče skriva zanimive zgodbe iz preteklosti

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Pirančan, ki je zbral in uredil zgodovinske dokumente o mestu