NE PREZRITE

V starih izolskih ulicah se skriva nešteto zanimivih zgodb

Večer se je začel obetavno. Nadebudni mladi bralec Aryun nam je prebral zgodbo o izolskem brivcu, Francescu Soradaciju, ki je leta 1756 pomagal Casanovi, da je zbežal iz zloglasnega svinčenega zapora z najvišjega nadstropja Doževe palače v Benetkah.

Foto: Rick Harsch in Drago Mislej – Mef, avtor: Nataša Fajon

A ker so odrasli znani po tem, da truda mladih nadebudnežev ne cenijo dovolj, se je kmalu po aplavzu oglasil Drago Mislej – Mef in vehementno naznanil, da je bil izolski brivec sicer res v zaporu s Casanovo, kredibilnost zgodbe o pomoči pri begu, pa da je zelo vprašljiva. No, pravzaprav je Arjuna v zagato spravil njegov oče, ki je zgodbo o slovitem izolskem brivcu, skupaj s še mnogimi, ki jih je odkril med tavanjem po kamnitih ulicah Izole, zapisal in objavil v knjigi Kamniti koraki po starih izolskih ulicah.

Slednji je bil namenjen februarski večer v izolski knjižnici, tik pred Prešernovim dnevom. In njenemu avtorju Ricku Harschu. Oba je na tenkočuten in luciden način predstavil že omenjeni Mef. S Harschem imata namreč za seboj kar zajetno vsoto projektov, takšnih, za katere vsak, vsaj malo nepovršen poznavalec izolske kulturne scene, hitro ugane, da so nastali na območju, ki se nahaja znotraj trikotnika Largo pri špini – Plac Izolanov – Bife Pri kralju.

Mef je knjigo opisal kot potopis po ulicah, po katerih Izolani hodijo vsak dan, kar je nenavaden in zanimiv pristop k obravnavi nekega mesta. Prav zato so se odločili za akcijo Potisk, katere namen je na eni strani potiskati literarna dela, da pridejo do ljudi, na drugi pa preveriti, kolikšno je zanimanje za tovrstno delo. V primeru Harscha se je v štirinajstih dneh odzvalo več kot sto interesentov in tisk ni bil več pod vprašajem. Poleg tega pa po Mefovih besedah tudi tveganje ni bilo veliko, saj ima Rick za seboj že kar nekaj uspešnih del, kot je trilogija Skulls of Istria, izdana v ZDA in zelo pohvaljena s strani kritikov – slednji se pogosto strinjajo, da Rick tako dobro piše, da ga redki razumejo – poleg tega pa je izolski potopis že peta knjiga, ki je prevedena v slovenščino in ki je tudi nastala v Izoli ter govori o njej.

Rick Harsch je o razsežnostih svoje ljubezni do Izole spregovoril počasi, seveda pa je, kot se za literate spodobi, začel z bolečino. Da, ljubezen do Izole mu je ravno tisti dan ponovno prizadejala bolečino. Morda se je tudi zato odločil, da bo to bolečino z obiskovalci delil v slovenščini. S katero se je, kljub vztrajnosti in trudu, precej namučil. Ljubezen mora boleti, Izola si to zasluži. No, Harsch je pojasnil, da ga predvsem boli to, kako jo nekateri uničujejo, opisal je, kako se boji, da bi ob branju njegove knjige Izolani obujali spomine na mesto, kakršno je bilo deset let nazaj, kako si želi, da bi Izola čez deset let potrebovala novo knjigo, ker bo v mestu kup boljših stvari.

“Želim si, da bi parkirišče Veliki trg spet postalo Trg Garibaldi, zgodovinski trg, želim si ladij, želim, da bi se ljudje namesto na parkirišča odpravili proti mandraču in stopili na ladjo, ki jih bo odpeljala v Koper. Rad bi, da bi iz preteklosti vzeli, kar je bilo dobrega, in prinesli nazaj, hkrati pa odstranili iz sedanjosti vse, kar je slabo,” je dejal.

Foto: Rick Harsch, avtor: Nataša Fajon

Mef je Rickov romantični prispevek dopolnil s strinjanjem, da zaradi nepremišljenosti pogosto pokvarimo dragocenosti, ki jih imamo, a nekateri menijo, da gre svet naprej, in bodo tisti, ki vztrajajo, da bi morale stvari ostati takšne, kot so, počasi postali preveč konzervativni.

Dodal je, da je knjiga Ricka Harscha en sam dolg sprehod po izolskih ulicah, na katerem v vsaki najde zanimivosti, ki jih večina ljudi spregleda.

“Kaj bi rekel Giordano Bruno, če bi izvedel, da njegova ulica vodi naravnost do cerkve, s katero ni imel ravno dobrih izkušenj,” je Mef postregel s praktičnim primerom.

Knjiga Kamniti koraki po starih izolskih ulicah je izšla v angleškem in slovenskem jeziku, po Mefovih besedah pa ne Občina Izola ne turistično združenje nista odkupila niti ene. Na srečo je veliko izvodov odromalo v svet, kar daje upanje, da bo Izola v kratkem priča valu romantikov, ki se bodo razpršili po njenih ulicah v želji, da bi jo videli in občutili, kot jo je Rick Harsch. Morda bo takrat kdo pomislil, da je čas za kakšen nov turistični produkt, v okviru katerega bi obiskovalce vodili “s kamnitimi koraki po starih izolskih ulicah”. In čisto mogoče se ob tem ne bodo počutili prav nič konzervativno.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Hrematizem je največji transvestit, ki danes rovari po svetu

S filmom Družina in humanitarno akcijo do večje občutljivosti za ljudi v stiski

Drago Mislej – Mef: Panika je moja muza