MAK IN PLAVICE

Učimo se za življenje

Te dni nizanje spoznanj o tem, katera od obeh šol , javna ali zasebna, je bolj potrebna ali boljša, skoraj ne pozna meja. V zakonu je zapisana dostopnost javnega šolstva vsem. Vemo, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev; država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, in prav je tako.

Zagovorniki ene ali druge šolske izobrazbe so si menda edini: osnovni namen šolanja je v tem, da pripravi otroka, mladoletnika na življenje, mu nudi oporo pri odločanju, mu odpira poglede na dogajanja v svetu in mu pomaga pri spoznavanju zveze med različnimi stvarmi. Logično razmišljanje in pravilno uvrščanje spoznanj je temelj za nadaljnje šolanje. Vlogo šole moramo videti kot bistven člen pri zdravem razumevanju zgradbe družbe in pri pridobivanju odgovora na vprašanje »kako deluje družba«.

Naj ne bo namen šole polniti glave učencev s preobilnim znanjem, saj tega s časom spreminjajo ali ga povsem odvržejo, ko znanju dodajo še izkušnje. Šola naj jim nudi možnost – poleg posredovanja programske snovi in kontrole znanja s testi – doživljati sprostitev ob druženju, uveljavljanju med sebi enakimi. Mladi imajo radi pogovor, skupno razmišljanje ob glasbi, spoznavanje umetnosti, udejstvovanje v športu. Težijo za druženjem, spoznati in razumeti želijo skupnost. To je zelo pomembno za razvoj mladega človeka v času, ko prevladuje medijska pismenost namesto običajne pismenosti. Ozrimo se naokoli, kaj vidimo: namesto pogovora ljudje držijo v roki telefon ali kaj podobnega in s prsti drsijo po njem, beseda je kar zamrla. Družba sedi ob mizi in vsak pritiska na svojega digitalnega konjička, kakor da ne vidi soseda.

Šola nemalokrat združuje pod eno streho otroke različnih tradicij, kultur in jezikov, pa tudi predznanja. Tukaj se ponuja velika priložnost spoznavanja drugačnih običajev, navad in kompetenc. Delo pedagoga ob taki raznovrstnosti zahteva izredno tenkočutnost in spretnost. Predvsem pa podporo staršev pri delu vseh soudeležencev v izobraževalnem procesu. Šolnik naj ima v starših zaveznika in ne nasprotnika; tako bo tudi šolar svoje učitelje bolj cenil in spoštoval in v njih videl svojega prijatelja. Saj so zato izbrali ta težek poklic učitelja; ker imajo radi mladino, ji z veseljem razlagajo in skupaj odkrivajo svet. Učiteljem je dana izredna priložnost oblikovanja mladega človeka, saj mu posredujejo znanje, izoblikujejo njegovo osebnost in ga spremljajo pri tem razvoju. Mladi svojo naklonjenost radi pokažejo in vračajo učiteljeva pozitivna prizadevanja za njihovo dobro, a pričakujejo, da bodo učitelji dosledni in odločni.

V mladih tiči »sled genialnosti na nekem področju« in uspešen je učitelj, ki to genialnost zna odkriti in podpreti. Učenec mora razvijati svojo željo po napredku in svobodno ter sproščeno dojemati ustvarjalno moč, da bo po končani šoli samozavestno stopil v življenje in si zgradil kariero.

Dandanes je mladim dana široka paleta možnosti za dosego svojih ciljev, te jim je treba dovolj zgodaj postaviti v ospredje šolanja. Učinkovito poučevanje je težko delo, pri učencih mora zapustiti vtis.

Šola naj učencem ne bo breme, naj jim bo zabava in pouk. Posameznik naj razvija svoje zmožnosti na področju, ki mu leži, ob katerem čuti veselje in ga obvlada; delati mora prostovoljno in z veseljem, dočakati tudi uspeh in pohvalo, kar ga bo naredilo odločnega in samozavestnega. Šolski uspeh je predpogoj za zaključek obdobja šolanja, nikakor pa ne pomeni, da bo uspeh merilo za uspešno življenjsko pot. Mlade čaka življenje, čaka jih delo in spoznanje, da je sedaj treba pokazati znanje in napeti moč za napredek in dosego ciljev.

Ko sem kot mlada profesorica in razredničarka stopila pred svoj elitni razred, ki smo ga osnovali na javni gimnaziji iz devetih paralelk, je vame zrlo petintrideset parov pozornih oči trinajstletnih učenk in učencev ter kritično spremljalo moje besede dolga leta, vse do maturitetnega izpita.

Ugotovili smo, da so v razredih iste stopnje učenci različnih kompetenc, zato se nekateri zaradi večje nadarjenosti, razgledanosti ali predznanja dolgočasijo. Dali smo jim možnost razvoja v posebni skupini, ki je tri šolska leta končala v dveh in pozneje v višji gimnaziji preskočila še eno leto, tako da so ti učenci končali šolanje dve leti pred normalnimi razredi.

Izkušnje, ki sem jih s poučevanjem dveh jezikov v tem preskočnem/elitnem razredu nabrala, so pokazale, da je veliko učencev resnično razvijalo svoje sposobnosti v predmetih, ki so jim posebej ležali pri srcu. Poučevanje je bilo zahtevno, a neverjetno hvaležno.

Hodili smo na skupna smučanja in sankanja po deset dni v šolski dom , na gledališke predstave, imeli zabavne ure ob muziciranju, prirejali večdnevne izlete v tuje dežele. Tako smo se bolje spoznali in se zbližali.

Učenci so prihajali iz družinskega okolja staršev srednjih poklicev, a tudi akademikov iz podjetja »Bayer«. Bil je to edini meni poznan poskus takega elitnega razreda na javni nemški gimnazij, torej prav nič plačljivega . Učenci so na podlagi svojih zmožnosti in nadarjenosti bili izbrani s testom; seveda sem bila zelo počaščena in ponosna, saj so me, tedaj slovensko profesorico, z zaupanjem vodstva tega razreda, postavili za zgled sto petdesetim kolegom na gimnaziji, ki je štela dva tisoč petsto učencev.

Dokaz, da je bila tedanja odločitev o nudenju učencem možnost drugačnega pouka v izbranem razredu, je dejstvo, da je iz tega razreda prišla najmlajša strokovnjakinja, zdravnica in doktorica mikrokirurgije Nemčije. Večina je dosegla akademske poklice; tudi prijazna pisma mojih nekdanjih učencev potrjujejo pravilno odločitev. Še danes me spremljajo – po tolikih letih – na Facebooku pišejo hudomušne spomine in me vabijo na svoja vsakoletna srečanja.
Torej, šola je lahko poučna in zabavna. Non scholae sed vitae discimus.

Tatjana Voj, univ. dipl. prof.

Avtorica svoja razmišljanja, izkušnje in doživetja zapisuje v svojo zbirko z naslovom »Mak in plavice«.

Povezane vsebine:

Pokojnina ni socialni vbogajme