GLASBA

Tulio Furlanič obljublja, da nam še dolgo ne bo dal miru

Ob njegovem imenu se velikokrat znajde beseda “legenda”, saj bi težko našli koga, ki se s takšnim poimenovanjem ne bi strinjal. Kako se tudi ne bi, ko pa je za njim več kot pol stoletja dolga glasbena pot, ki jo je začel pri legendarnih Kameleonih, nato pa navduševal pri skupinah Faraoni, Halo, Yesterday in drugih.

A Tulia Furlaniča naziv legenda preveč spominja na glasbenike, ki jih ni več med nami, ter na tiste, ki se z glasbo ukvarjajo že tako dolgo, da jim je potekel rok trajanja. Zato mu ni nič kaj blizu. Sam je namreč po petdesetih letih nastopanja še vedno poln energije in zatrjuje, da nam še dolgo ne bo dal miru.

Junija je v Kopru predstavil svoj novi projekt “Canzone Italiana”, v katerem izvaja pesmi, ki so v zgodovini glasbe tako v Italiji kot širše pustile neizbrisen pečat in postale zimzelene melodije. Po Kopru smo italijanskim uspešnicam lahko prisluhnili v Izoli, kjer je Tulio nastopil 25. julija, naslednji koncert pa bo 13. avgusta na Bernardinu.

skupina Tulio Furlanič in ITAcustica, foto: Nataša Fajon

Kako ste postali član legendarne skupine Kameleoni?

S sedmimi leti sem začel hoditi v glasbeno šolo z namenom igrati trobento. Pa je niso imeli in so mi dali rog. Po petih letih pihanja vanj, so me vključili v pihalni orkester, eno leto pa sem se pri Ivanu Ščeku učil kitare. Potem pa so me preprosto določili za bobnarja.

Kdo pa vas je naučil igrati na bobne?

Sam … samouk sem. Pa tudi sam sem si naredil prve bobnarske palice iz lesene embalaže za hladilnike ter tolkel po prazni škatli pralnega praška. Za “kaso” pa sem si sposodil “snare drum” od enega pihalnega orkestra, pedal pa sem si sam naredil iz spiral starega štedilnika.

In ste začeli z nastopi …

V Kopru so odprli mladinski klub Ray Charles, kjer so želeli, da bi nastopali. Razložili smo, da imamo le trinajst pesmi, a so pomisleke zavrgli z rešitvijo, da jih bomo pač ponavljali. In smo jih. Bobne sem dobil ob enajstih dopoldne iz Trsta in zvečer sem prvič sedel za pravimi bobni. Preigravali smo Beatlese, nekaj Stonesov. Kingsov … angleško glasbo pač.

Kameleoni so obstajali dve leti in pol, a so pustili globok pečat na glasbeni sceni. Kaj je bilo tako drugačnega, odločilnega, da je privabila mlade?

Prebili smo led rigidne politike, ko so se vsi ravnali po njenih pravilih, mi pa smo se usmerjali bolj na zahod, na flower power generacijo, na Beatlese in Stonese, torej glasbo, ki je bila za takratno oblast dekadentna. Odločilni preboj je bila zmaga na zagrebškem festivalu, ki ji je sledila vsesplošna evforija po celotni takratni Jugoslaviji. Bili smo v medijih, nastopali smo na koncertih, maturantskih plesih, dobili pa smo tudi sponzorje. Recimo podjetje Toper, kjer so naredili srajce po naših smernicah, ki smo jih posredovali z nastopa v Milanu. Šele kasneje smo izvedeli, da baje niso mogli narediti toliko srajc, kot jih je bilo naročenih. Blago je bilo namreč treba uvoziti in ga je vedno zmanjkalo. Te srajce so šle za med po celi Jugoslaviji. Razlikovali smo se tudi po garderobi, prvi smo imeli daljše lase, po vzoru Beatlesov, imeli smo enako ozvočenje kot oni, lasten kombi z napisom, vse to je bilo nepojmljivo. Kasneje so nam glasbeniki, kot so Dado Topič, rekli, da je bilo, kot bi prišli iz vesolja. In seveda smo bili kar luštni fantje, v bistvu smo bili prva najstniška skupina, prvi “boy band” v “Jugi”.

Ste nastopali tudi v tujini?

Nekaj nastopov smo imeli v Trstu in okolici, največji pa je bil v legendarnem Piper clubu v Milanu leta 1967, kjer so nastopali tudi Hendrix, Patrick Samson, Equipe 84, Renegades, Mal & Primitives. Poleg kluba v Rimu je to bil prostor, kamor so že zahajale evropske zvezde. Bili smo prva skupina izza jeklene zavese, ki je tam igrala. Navdušili smo tako glasbenike kot občinstvo in se znašli celo v priznanem tedniku Epoca.

Kakšnih težav z oblastjo niste imeli?

Ne, težav ni bilo. No, kasneje smo izvedeli, da smo imeli skrite opazovalce, ki so nas nadzorovali, najbrž so pazili, da se ne bi preveč sprostili.

Delovanje skupine se je končalo s pozivi za služenje vojaškega roka.

Ja, poslali so nas na vse konce, tako da nismo mogli biti skupaj. Če bi bili, bi najbrž veliko več nastalo. Imeli smo namreč kar nekaj posnetih pesmi, trak z njimi je prišel skoraj do McCartneya v Londonu, se je pa na nekem sestanku zalomilo in do tega ni prišlo. Mogoče pa bi bili za tamkajšnje producente zanimivi kot nekakšna senzacija z vzhoda.

Po zaključeni vojaščini ste se pridružili skupini Faraoni.

Bila je zanimiva zgodba, saj smo imeli dva bobnarja in dva solo kitarista, nastopali smo nekaj mesecev, potem pa je Nelfi moral v vojsko. Smo pa igrali čisto drugačno glasbo kot kasnejši Faraoni, underground in psiheodelično glasbo. Konec leta 1971 pa me je kolega, starejši glasbenik povabil v Nemčijo. Faraoni so se takrat soočali z veliko finančni krizo, saj kljub nastopom ni bilo denarja, zato sem se odločil za odhod.

Koncert Canzone Italiana v dvorani sv. Frančiška v Kopru, foto: Nataša Fajon

V Nemčiji ste ostali celih 24 let.

Tako je. Spoznal sem svojo bodočo ženo, prepotoval sem celo Evropo, igral po hotelih, diskotekah, spremljal v cabaretih, striptizete … To je bila zelo drugačna glasba od tiste psihedelične, ki smo jo igrali s Faraoni.

Kaj se je zgodilo, da ste se vrnili domov? Kako je bilo ob vrnitvi?

Prvi vzrok je bila ljubezen. Leta 1995, ko smo imeli s Kameleoni obletnico, sem bil dlje časa tu, srečal žensko, se zaljubil in bil “gotov”. Pol leta kasneje sem bil nazaj in leta 1996 smo skupaj z Danilom Kocjančičem, Jadranom Ogrinom in Zdenkom Cotičem ustanovili skupino Halo, nastala je Anita ni nikoli… in od takrat sem prepoznaven po tem. Prepričan sem bil, da nas bo kakšen manager vzel pod okrilje, pa žal ni bilo tako, igrali smo po lokalih, pizzerijah, kdaj pa kdaj se je pojavilo kaj večjega, tako da za preživetje ni bilo dovolj. Imel sem srečo, da so me sprejeli na Radiu Koper, kjer sem šestnajst let vodil oddajo Večno zelene melodije vsako nedeljo zvečer, poleg pa sem nastopal z novo skupino Yesterday. Ko je tudi ta razpadla, sem ugotovil, da je najbolje biti sam in sem se podal na samostojno pot, na kateri sem postajal vedno bolj prepoznaven. Sem pa še danes najbolj znan po skladbi Anita… Tako kot so Stonesi zaznamovani s “Satisfaction”, sem sam z Anito.

Anita … najbolj znana dama slovenskih pesmi … Je izmišljena, resnična, avtobiografska zgodba?

Avtobiografska ne, vendar resnična. Pri projektu “Anita ni nikoli.., skupine Halo so vse pesmi, za katere je besedila napisal Mef, nastale po resničnih zgodbah in ljudeh. Ali je to Greta, Geronimo, Jimmy Hue, Anita … Za Anito in Greto se je pač vedelo, s čim se ukvarjata, in Mef je to zelo lepo ubesedil.

Na odre se vračate s projektom “Canzone Italiana”. Zakaj? Kako je nastal?

Vedno so mi bile všeč zimzelene melodije, zelo rad imam bigbandovsko glasbo, swing, urbani jazz … in se mi je preprosto utrnila ideja o italijanskih evergreenih. Izvajal sem jih že s pianistom in videl, da so ljudem všeč. Potem sem pripravil program, Evgenu Štefančiču na klavirju pa sta se pridružila še saksofonist Giuliano Tull in kontrabasist Andrea Zullian. Ker je za dober koncert pomemben tudi oblikovalec zvoka, sem k sodelovanju povabil Saša Fajona, ki se za mešalno mizo zelo dobro znajde. Na obali poznamo italijansko glasbo, ker smo ob njej odraščal,i imamo italijansko manjšino, tako da se mi je zdela dobra tržna niša. S pomočjo koprske italijanske skupnosti je tako nastal prvi koncert v Kopru, v dvorani sv. Frančiška, pod okriljem izolske italijanske skupnosti pa smo 25. julija nastopili v Izoli.

Zgodba pa se tudi nadaljuje …

Tako je, 13. avgusta bomo na Bernardinu in potem v zimski sezoni upam še drugod. Želim si, da bi projekt predstavil po celotni Istri, pri vseh italijanskih skupnostih. Poleg tega nastopam tudi z Marinom Legovičem, ki je avtor večine mojih pesmi zadnjih petnajstih let. Trenutno vadimo in ustvarjamo novo glasbo s skupino “Tulio Furlanič Band”, jeseni bomo nared za nastope. Tipični upokojenec, pač.

Povezane vsebine:

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro

Poslanstvo Bunkerfesta je spodbujanje ohranjanja lokalne glasbene scene

Nataša Fajon