KULTURA

Topel sprejem za Gorana Vojnoviča v Tartinijevi hiši

Piran, 14. september 2017
Včeraj se je številnemu občinstvu v Tartinijevi hiši prvič predstavil pisatelj in režiser Goran Vojnovič. V Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini so pogovor z avtorjem treh literarnih uspešnic in režiserjem dveh celovečercev ter treh kratkih filmov pripravili v času Festivala slovenskega filma, na katerem bodo ravno danes predvajali njegov najnovejši kratki film Fountain. Z Goranom se je pogovarjal Luciano Monica, glavno vlogo večera pa je odigral roman Čefurji raus, ki je leta 2015 dobil svoj prevod v italijanskem jeziku.

Foto: Nataša Fajon

Gostitelj je v predstavitvi Vojnovičevega opusa izpostavil njegovo mladost, saj je prvi roman Čefurji raus napisal pri 28. letih, ter izjemen uspeh romana, ki je bil preveden v več kot deset jezikov. Leta 2009 je zanj prejel prestižno Prešernovo nagrado, romana Jugoslavija, moja dežela in Figa pa sta bila okronana s Kersnikom.

Roman o priseljencih, ki so kot »manjšina« s strani večinskega prebivalstva pogosto deležni podcenjujočega odnosa, je prevedla italijanska Založba Forum leta 2015, Monica pa je poudaril, da je imela prevajalka Patrizia Raveggi kar nekaj preglavic z izbiro jezika, s katerim bi se najbolje približala zelo specifični slengovski govorici, ki so jo uporabljali v ljubljanskih Fužinah.

Foto: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon

Med predstavljanjem zgodb treh Vojnovičevih romanov je postajalo jasno, da se njihova tematika močno dotika življenja in zgodb pripadnikov italijanske manjšine. Figa se dogaja v sosednjih Bujah in Momjanu, od koder so pravkar odšli in za seboj pustili praznino italijanski prebivalci, Jugoslavija, moja dežela se s svojim začetkom in koncem v Puli prav tako dotakne množičnih preseljevanj z ene strani meje na drugo, z zgodbo mladostnikov iz romana Čefurji raus pa se kaj lahko identificirajo, saj so tudi sami pogosto deležni podobnega odnosa s strani Slovencev.
Tudi sam Vojnovič je priznal, da ga je zelo presenetilo, koliko ljudi se je dotaknila knjiga o »čefurjih«.

Pripoved, ki govori o življenju v nekem lokalnem okolju, je postala univerzalna zgodba. Pri nekaterih bralcih je celo izzvala nekakšen šok, kot na primer pri zamejskih Slovencih, ki so se lahko poistovetili tako s »čefurji« kot z večinskim prebivalstvom, pri čemer niso mogli razumeti, da se lahko tudi Slovenci do nekoga vedejo tako, kot se Italijani do njih.

Največji vtis na primorsko prebivalstvo pa je seveda naredil s filmom Piran-Pirano, za katerega je znova prejel zahvalo iz občinstva.

»Da se Slovenec loti zgodbe o italijanskem exodusu je za nas zelo pomembno,« je bilo slišati.
»Piran je izposojeno mesto, tako kot vsa ostala. Vsi smo nekje le začasno in nihče ne ve, kako dolgo bomo tu, še manj pa, kdo bo prišel za nami,« je Vojnovič zelo nazorno zaokrožil razmišljanja o naših koreninah, pripadnosti nekemu narodu in okolju ter ne nazadnje minljivosti.

Povezane vsebine:

Jubilejni pregled vrhuncev slovenske filmske produkcije

Premiere Gledališča Koper ponujajo vpogled v razmišljanje naših sosedov

Festival v objemu piranskega obzidja

Nataša Fajon