ZDRAVJE

Tina Podlogar: Samomore lahko preprečujemo

Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta leta 2002 razglasili 10. september za Svetovni dan preprečevanja samomora – dan, ko še bolj aktivno pozivata javnost k preprečevanju samomora po vsem svetu ter ob tem izpostavljata krepitev varovalnih dejavnikov in vzbujanje upanja s ciljem odvrniti čim več ljudi od samomora. Ob letošnjem 10. septembru so z Inštituta za varovanje zdravja sporočili, da je bil leta 2016 samomorilni količnik v Sloveniji najnižji v zadnjih nekaj desetletjih in bistveno pod dolgoletnim povprečjem, kar pomeni, da trend upada samomorilnega količnika v Slovenijii uspešno vzdržujejo.

S preučevanjem samomorilnega vedenja se je ukvarjal tudi pokojni dr. Andrej Marušič, v spomin na njegovo delo pa so v Kopru ustanovili Inštitut Andrej Marušič, v okviru katerega deluje tudi Center za raziskovanje samomora. Tam smo se pogovarjali s Tino Podlogar, univ. dipl. psihologinjo.

Foto: Tanja Vagner

Motiv za ustanovitev vašega centra je bil nadaljevati z delom dr. Marušiča?

Dr. Andrej Marušič je bil priznan raziskovalec na področju samomorilnega vedenja, hkrati pa si je aktivno prizadeval za preprečevanje samomora kot javno-zdravstvenega problema. Menim, da z izvajanjem inovativnih in relevantnih raziskovalno-intervencijskih programov za različne ranljive skupine ter ozaveščanjem javnosti o problematiki samomora nadaljujemo njegovo delo in ga tudi širimo ter nadgrajujemo.

Ste inštitucija, ki se ukvarja predvsem z zagotavljanjem kakovostnih raziskav za ozaveščanje javnosti in boljše razumevanje samomorilnega vedenja. Kako to prispeva k preventivi in zmanjševanju števila samomorov?

Raziskovanje samomorilnega vedenja prispeva k zmanjševanju števila samomorov na več načinov, saj omogoča pridobivanje znanstveno podprtih spoznanj o samomoru. Ta spoznanja in boljše razumevanje samomora lahko nato uporabimo v namen preventivnega delovanja na različnih področjih. Empirično podprta spoznanja o različnih ustreznih in neustreznih načinih poročanja o samomoru so koristna pri oblikovanju smernic za odgovorno poročanje o samomoru v medijih. Razumevanje samomorilnega vedenja znotraj posameznih ranljivih skupin (npr. mladostniki, starostniki, osebe z duševnimi motnjami itd.) je ključnega pomena za kvalitetno izvajanje preventivnih aktivnostih znotraj teh skupin. Izobraževanje strokovnjakov, ki delajo z ljudmi, pomeni hitrejše odkrivanje stiske pri posamezniku (npr. učitelj pri učencu, zdravstveni delavec pri pacientu), bolje so tudi opremljeni za odziv v takšni situaciji.

Center deluje od leta 2011. Nam lahko na kratko naštejete ključne uspehe do sedaj?

Ves čas svojega delovanja sodelujemo v različnih mednarodnih in nacionalnih raziskovalno-intervencijskih projektih in programih na področju duševnega zdravja. Za mlade smo npr. na podlagi izkušenj iz mednarodnih projektov oblikovali program A (se) štekaš?!?, ki je postal v Sloveniji dobro prepoznaven in priznan kot kakovosten, kar potrjuje tudi ponovna finančna podpora ministrstva za zdravje v naslednjih letih. Od leta 2013 dalje je širši javnosti na voljo spletna stran Živ? Živ!, na kateri objavljamo prispevke o duševnem zdravju in samomorilnem vedenju. Od leta 2014 dalje vsako leto sodelujemo v mednarodni akciji Prekolesarimo svet v okviru Svetovnega dneva preprečevanja samomora, pri čemer slovenski udeleženci akcije vsako leto zberemo številne kilometre in se simbolično povežemo z udeleženci s celega sveta, z namenom ozaveščanja o tem, da je samomore moč preprečevati.

Ob letošnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora smo lahko brali, da je bilo leta 2016 zabeleženo najmanjše število samomorov v zadnjih nekaj desetletjih. Čemu pripisujete ta trend upadanja?

Trend upadanja števila samomorov v zadnjih desetletjih ni značilen le za Slovenijo, temveč za zahodne države na splošno. To pomeni, da je najverjetneje povezan z nekimi skupnimi ali sorodnimi dejavniki, ki vplivajo na kakovost bivanja v teh družbah. Kaj konkretno so razlogi za to, ni znano. Verjetno pa gre v neki meri za vpliv trenda izboljšanja v zdravstvenem stanju in kvaliteti življenja v družbi.

O samomoru se veliko bolj govori kot včasih, a zdi se, da še vedno ne dovolj. Učitelji velikokrat poročajo, da se želijo mladostniki pogovarjati o tem, oni pa ne vedo, kako bi se tega lotili, ker imajo svoj učni program, pa tudi usposobljeni niso. Kje se lahko mladi o tej temi dejansko pogovarjajo, postavijo svoja vprašanja, izrazijo pomisleke?

Res je, številni mladi razmišljajo o samomoru, a je večina teh razmišljanj usmerjena na filozofsko premišljevanje o življenju in smrti, minljivosti in podobnih eksistencialnih vprašanjih. Ne nazadnje se ta tema pojavlja v šoli z obravnavo literarnih del pri književnosti, filozofskih del pri filozofiji itd. Ti konteksti odpirajo možnost za pogovor, seveda pa je pristop odvisen od posameznega učitelja. Še bolje je, če imajo mladostniki možnost spregovoriti o samomoru v okviru organizirane dejavnosti izven učnih ur pouka. Ravno to je namen naših preventivnih delavnic v okviru programa A (se) štekaš?!?, ki se osredotočajo na težave v duševnem zdravju, reševanje težav in konfliktov v medosebnih odnosih itd. Predstavljajo priložnost za pogovor o duševnem zdravju v varnem okolju, ki odpira možnosti za iskanje pomoči, v kolikor jo mladostnik potrebuje.

Samomor še vedno velja za velik tabu, kar poraja dvome v primerno in zadovoljivo predstavljanje problema v praksi.

V veliki meri je za to kriv strah. V Sloveniji je žal še vedno precej razširjeno napačno prepričanje, da lahko s pogovorom o samomoru pri sogovorcu spodbudimo samomorilno vedenje. Če osebo v stiski na ustrezen, sočuten način vprašamo, ali razmišlja o samomoru, nam bo odgovorila, ali da o tem ne razmišlja ali bo začutila olajšanje, ker je nekdo prepoznal njeno stisko in ji ponudil možnost iskrenega pogovora.

Letos je bilo kar nekaj govora o izbiri teme za maturantski esej. Na eni strani so bile kritike, da je neprimeren, na drugi so zagovorniki trdili, da je spodbujal razmišljanje o tej temi, ki je med mladostniki močno prisotna.

Drži, tudi na našem centru smo se odzvali in o tem objavili prispevek na spletni strani zivziv.si..

Zagovarjamo stališče, da tema ni bila primerna z javno-zdravstvenega vidika, saj je spodbudila razmišljanje o težki temi v neustreznih okoliščinah. Razmeroma sproščenega pogovora o eksistencialnih vprašanjih in samomoru pri pouku psihologije, sociologije, filozofije, književnosti ne moremo enačiti s tako pomembnim preizkusom znanja, kot je matura, kjer lahko mladostnik ob pisanju eseja svoje misli zaupa le ocenjevalcu. Četudi tema za večino maturantov ni bila čustveno obremenjujoča, pa je bila lahko za nekatere izmed njih zelo stresna, kar bi lahko vplivalo na njihovo zmožnost koncentracije in posledično kakovost pisanja eseja.

Foto: Tina Podlogar, univ. dipl. psihologinja

Kako lahko kot prijatelji, sorodniki, navadni ljudje pomagamo? Kako prepoznati znake, ki kažejo na samomorilne misli in namene?

Ko oseba razmišlja o samomoru, pogosto – ne pa vedno – to okolici na nek način sporoča s svojim vedenjem. Ti znaki so lahko prikriti, zato jih je včasih zelo težko opaziti. Na možnost, da naš bližnji razmišlja o samomoru, lahko pomislimo, če opazimo, da se je zaprl vase in umaknil iz družbe, da je nenadoma spremenil svoje navade (predvsem pri mladih tudi nenadne in zelo izrazite spremembe v videzu), opustil dejavnosti, ki so ga prej veselile. Na samomorilno ogroženost nas lahko opozorijo tudi določeni vedenjski znaki, kot so različne oblike nevarnega in tveganega vedenja, nenavadno poslavljanje od bližnjih, razdajanje lastnine, preokupiranost s smrtjo in umiranjem in ne nazadnje priprava sredstev za samomor. Tudi izjave, v katerih posameznik bolj ali manj neposredno nakazuje samomorilni namen (npr. »Vsega imam dovolj, kmalu ti ne bo treba več skrbeti zame.«) je potrebno jemati resno. Če na podlagi takšnih znakov pomislimo, da je naš bližnji v stiski, je najbolje, da se z njim iskreno in v varnem ter zaupnem okolju pogovorimo. Kljub zelo težki temi ga konkretno vprašajmo, če morda razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Ponudimo mu oporo in ga usmerimo po strokovno pomoč – najbolje je, da ga do strokovnjaka kar pospremimo, tako mu damo vedeti, da nam je res pomembno, da pomoč prejme.

Kaj lahko stori nekdo, če sumi, da bo prijatelj ali znanec utegnil iti tako daleč, da si vzame življenje?

V primeru samomorilne ogroženosti je pomembno poiskati strokovno pomoč. V prvem koraku se lahko obrnemo na osebnega zdravnika ali drugo strokovno osebo, ki nam bo pomagala poiskati ustreznega strokovnjaka v lokalnem okolju. V primeru akutne stiske lahko pokličemo na telefonske linije za pomoč.

Pomoč ob hudi duševni stiski ali samomorilnih mislih:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Več informacij o samomoru lahko dobite na spletni strani zivziv.si.., kjer so prav tako na voljo tudi za vsa vaša vprašanja.

Povezane vsebine:

Trend upadanja števila samomorov v Sloveniji se nadaljuje

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Z Živo knjižnico do strpnejše družbe

Nataša Fajon