ZDRAVJE

Ta pa vara

Živimo v svetu, kjer je zvestoba izredno cenjena, a menim, da redko zaslužena. Namenoma sem izbrala to težko besedo, saj je dober odnos potrebno graditi in si zaslužiti, da odnos traja. Vse preveč pogosto zahtevamo zvestobo, ne da bi pomislili, kaj smo zanjo pripravljeni narediti. Hkrati pa ogorčeno in glasno grajamo vse, ki varajo.

Kaj kaže praksa?

Psihoterapevtska praksa kaže strahotno sliko, varanje je namreč pogosto, prepogosto. V družbi, ki hrepeni po zvestobi, je boleča vsaka oblika varanja. Partnerja sta skupaj nekaj zaljubljenih let, nato pa se prične rutina, v kateri se redko še srečamo. Govorim o srečanju, ki je pristno, iskreno, ranljivo, in zato prihaja do pogrešanja in hrepenenja po tistem drugem, slajšem, boljšem. Vsaj tako se zdi, dokler tisti drugi še ni naš. In najbolj boleče je to, da ljudje, ki obsojajo varanje, sami padejo v to zanko življenja. V prvih, medenih letih, ko je odnos še sladek, smo ogorčeni nad vsemi tistimi, ki prestopajo mejo zakona. Znamo biti pametni, kako so drugi šibki, kako ob pravem partnerju ni nikoli nobenega pogrešanja. Sčasoma pa ugotovimo, da se tudi mi ne znamo več soočiti s svojim pogrešanjem. Življenje nam prinaša zanimive osebe in včasih je potreben samo trenutek, da se oglasi naša notranjost in zahrepenimo po drugi osebi. To so trenutki v življenju, ko presenetimo same sebe, ker se nam zgodi nekaj, za kar smo verjeli, da se nam ne more zgoditi. Pomembno pa je, kaj storimo, ko pride do tega. Boleče je opazovati partnerje, ki se po več letih skupnega življenja soočijo na terapiji, mogoče še kanček bolj kruto je odgovarjati osebam, ki na terapijo pridejo same in sprašujejo, kaj je zanje boljše. Naj ostanejo v tem odnosu ali odidejo? Sprašujejo me, če je možno, da je ta druga oseba res tako zelo drugačna, da bi se splačalo spustiti vse, kar so si doma zgradili.

Kaj je varanje?

Večina se nas boji varanja, ki pride v obliki nezvestobe. Se pravi, da bi se naš partner na skrivaj dobival še z eno osebo. Tega se bojimo, saj smo se odločili vlagati v točno določen odnos in nihče si ne želi, da bi sčasoma spoznal, da je vlagal v napačnega. Bojimo se varanja, hkrati pa se bojimo tudi tega razkritja. Pogosto prevarani čutijo prevaro, še preden jo partner prizna, pa vendar si ne zaupajo, da čutijo prav. Ne želijo verjeti svojim občutkom. Če bi si verjeli, bi morali ukrepati, morali bi se soočiti z grozno bolečino, izdajo, prevaro, z vsem, s čimer se ne želimo, ne zmoremo, ne znamo soočiti. Redki pa se bojijo varanja v obliki alkoholizma, deloholizma, zasvojenosti z drogo. Zakaj je temu tako? Ker ne vemo, da je tudi to varanje. Vsi iščemo odnos in prevarani smo tudi, ko ugotovimo, da je naš partner raje omamljen kot pa iskren in ranljiv z nami. Prevarani smo, ko po več letih izvemo, da je naš partner zaigral našo hišo v igralnici. Ja, vse to boli, vse to je prevara, v vseh teh primerih je bilo izigrano naše zaupanje!

Kako je prevaranemu?

Ko izvemo, da nas je partner varal, se nam pod vprašaj postavijo vsa naša skupna doživetja. Podvomimo v vse, kar vemo o partnerju, sprašujemo se, s kom smo živeli, kako smo lahko bili tako slepi, kako smo lahko čez noč ostali brez vsega, brez ciljev, brez načrtov za prihodnost, izgubili smo smisel, naše prioritete. Tisto, kar je bilo pomembno še pred pol ure, sedaj ne pomeni nič več. Boli, tako zelo boli, da nas popade jeza, bes, da preziramo partnerja, tako kot je on prezrl nas. Počutimo se ponižano, osramočeno, gnusno, včasih pa celo krivo. Če bi bili boljši, bolj nežni, bolj dostopni, bi mogoče partner ostal zadovoljen z nami. To ni res, vsak vara zaradi sebe, ker sam ni sposoben svoje stiske rešiti drugače.

Kako je tistemu, ki vara?

Vsi verjamemo, da je tistemu, ki vara, zelo lepo, in če se zaradi sveže ljubezni odpravlja v nov odnos, se ima verjetno tudi res lepo. Vsaj nekaj časa. Kaj pa, ko nekdo vara, ker ne zdrži doma, ker je odvisen od spolnosti, ker se boji predati bližini? Potem ta oseba zelo trpi.

Trpi, ker vsi hrepenimo po tistem enem odnosu, ki nas bo osrečil. Tisti, ki vara, pa ne zdrži z odnosom, ki si ga je izbral. V tem odnosu pogreša in ne ve, kako bi se soočil s praznino, ki jo čuti v sebi. Tisti, ki vara, ne sme čutiti sramu, intimnosti, predanosti, gnusa, ker če bi to čutil, bi ravnal drugače. Grozno imajo oropano življenje, saj jih vodi eno samo hrepenenje, ki ga niti sami ne znajo nadzirati. Kako mučno mora biti, ko izgubimo nadzor nad lastnim telesom in vedenjem! Kako grozno je, ko se soočimo z dejstvom, da smo sami postali to, kar smo najbolj prezirali? Kako grozno mora biti, ko vsi s prstom kažejo na nas in govorijo: »TA PA VARA!«

Zakaj je potrebno tako daleč?

Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem vplivamo na spremembe v svetu. To je moje vodilo, ker nas prehitro lahko zavede in začnemo obsojati tistega drugega, ki je nekaj takega storil. Z obtožbami ne bomo zmanjšali groze ali rešili svojega zakona!

Ne bom govorila o družbenih normah in vrednotah, poskušala vam bom osvetliti nekaj ozadij, ki nam zagotovo niso v podporo. Če smo že kot otroci odrasli v družini, v kateri je pomemben samo zunanji videz in doseganje najvišjih priznanj, bomo verjetno v sebi iskali tisti košček sveta, ki bo samo naš, v katerem bomo lahko izrazili še tisti manj priden del nas. Če opazujemo odmaknjenost med starši, se bomo tudi sami kot odrasli hitro znašli v odnosu, ki je prazen, rutinski. Če se v življenju ne navadimo zaupati, bomo težko zaupali kot odrasli. Če kot otroci nimamo odnosa s starši, ki bi nam ponudil zavetje v stiski, potem bomo tudi kot odrasli iskali rešitev za svojo stisko zunaj partnerskega odnosa. Če nas starši niso naučili spoštovanja, če so nas zlorabljali in niso spoštovali našega telesa, potem je gnus in sram tako domač, da ga ne občutimo, ko se predajamo nekomu samo za avanturo. Zakaj se tako zelo bojimo predati bližini, zakaj ne zaupamo odnosu v polnosti, zakaj se tako težko zares odločimo za eno in samo eno osebo? Razlog se zagotovo skriva v otroštvu ali pa naših kasnejših zlorabah. Definitivno pa je potrebno nekoliko tvegati, ko se odločimo ponovno zaupati neki osebi, in vsak dan, korak za korakom graditi odnos z njo. To je partnerstvo, ki si ga zaslužimo!

Povezane vsebine:

Strah, ki uničuje tudi razmerja

Partnerstvo na dopustu

Eva Erpič, univ. dipl. socialna delavka in stažistka psihoterapije, pred. društva Človeška toplina, 041 410 843, info@cloveska-toplina.com