AKTUALNO

Svoboda naj bo!

Živimo v iluziji svobode. Na srečo nihče med nami ni zasužnjen, vendar to ni garancija svobode. Se opravičujem, ravnokar sem kliknil na neko novico in izvedel, da so bili delavci v klicnih centrih prav to – sodobni sužnji. Tako že osnovna predpostavka ne drži. Dobro! Pač izjema, ena majhna. Khm, se opravičujem, svet je obkrožila grozljiva vest o družini, kjer sta starša imela doma priklenjenih 13 otrok. Uh! Tam daleč sicer, v sončni Kaliforniji, tako da to nima nobene resne povezave z nami. Vztrajam pri tem, da živimo v iluziji svobode, ne da bi bili – vsaj velika večina nas – v resnici fizični sužnji nekoga.

Foto: Nataša Fajon

To je namreč zadnjega pol leta ena izmed močnih tematik, o katerih se pogovarjam s svojimi strankami, namreč osvoboditev. Osvoboditev od tiranskih in nadzirajočih staršev, kar dejansko pomeni odselitev in poskus ekonomske samostojnosti. To so testi za mlade, ko pridejo v prava leta in se morajo odcepiti od svojih roditeljev. No, ni nujno. Nekateri ostanejo prisesani na simbolično bradavičko na prsih, ki daje sodobne mobilne telefone, poln hladilnik in vedno čisto perilo. Torej imamo tudi tukaj v igri povsem fizično osvoboditev. Mnogi študentje, z vseh koncev Slovenije, prihajajo študirat v Koper tudi zato, da naredijo razdaljo med seboj in kronično zaskrbljenimi starši. Kolega Janez mi je ravno včeraj rekel, da je baje Sting izjavil, da je potrebnih vsaj 200 kilometrov razdalje med mladim umetnikom in njegovimi domačimi, da se razvije kreativnost. Bodimo skromni! V Sloveniji bi to pomenilo razdaljo od Kopra do Slovenske Bistrice, ki ni izvedljiva za vse, iz Ljubljane se nimate kam skriti tako daleč. Kot rečeno, to je zgolj fizični simbol odhoda, prava osvoboditev se dogaja v notranjosti. In o tem večinoma teče beseda, ko pridemo do teme svobode.

Ne vem, kaj se dogaja v srcih in možganih naših ljudi, vendar v krempljih strahu in krivde se nikakor ne želijo osvoboditi spon neumnih in izmišljenih pravil naše družbe. Izjemna moč teh neumnosti me vedno znova osupne. Kaj bodo rekli sosedje? Bodi pridna punčka! To se vendar ne spodobi. Pogojevanje slovenskih žensk skozi vzgojo je res enkratna. Pravim žensk, saj imamo moški s tem manj težav, veliko bolj nas tolerirajo v naših samostojnih poskusih, medtem ko za ženske velja, da morajo biti pokorne žene, s sklonjeno glavo pred štedilnikom. Ja! Prav nora je moč teh ukazov, ki sodobni ženski preprečujejo, da bi končno razpela krila in odletela tja, kamor jo vleče. Razpetost je močna. Po eni strani žgoča želja po udejanjanju vsega, kar življenje ponuja, in po drugi neznosna teža teh nesmislov. Pritisk družbe se stopnjuje, ko se posameznica skuša izviti iz primeža. Ta pritisk izvajajo vsi, ne glede na spol. Morda ženske veliko bolj, ko ne želijo, da bi se njihova vrstnica dejansko dvignila nad primitivno raven vsakodnevnega kroženja v rutini. Ne pustijo ji, dobesedno jo tunkajo nazaj v greznico povprečnega bivanja do bridke smrti. Ta svoboda ima več obrazov – tako čustvena, seveda miselna, da ne omenjam telesne. Moje telo kot res moje, moja lastnina, o kateri drugi ne morejo odločati. In tukaj se seveda najbolj kreše okrog spolnosti.

Slovenci smo glede spolnosti zatrti, sramežljivi, raje bolj agresivni kot nagajivi. Le kaj si mislimo o samski ženski, ki svobodno izbira svoje spolne partnerje in odkrito obiskuje trgovine s spolnimi pripomočki? Nič dobrega, kajne? Moški si to lahko privoščimo, mi smo vendar gospodarji vsega. Kaj naj naredi ženska, ki ima svoje želje, svoje potrebe, ki želi živeti kot najbolj naravno bitje, vendar jo okolica zatira in zaustavlja? Naj se podredi. Naj potrpi, kot sporočajo generacije mater, ali naj zniža svoja pričakovanja, o čemer žežnjajo frustrirane prijateljice na kavah. Nič od tega.

Foto: Matic Munc, avtor: Nataša Fajon

V prsih mora začutiti seme poguma, seme samoniklosti, o katerem skozi generacije šepetajo prednice. Tiste ženske, ki so se morale boriti za najbolj osnovne pravice. Če sodobna ženska sliši ta glas, bo verjetno zmogla najti v sebi tudi dovolj moči, da ne posluša zaskrbljenih mater, ne upošteva ukazovalnih moških in niti ne sliši privoščljivih kolegic. Gre po svoji poti. To je svoboda. Težka in podmazana s solzami, vendar edina vredna. Vse drugo je zgolj životarjenje. Za to se borim s svojimi sogovornicami, da se res osvobodijo. In je tako hudičevo težko, da še meni zmanjkuje volje. Ker se vrtimo v krogu.

Težko je z besedami pojasniti, kako se malo več svobode čuti. Nihče ni popolnoma osvobojen, tudi to je sicer privlačna iluzija, vendar še vedno utvara. No, več svobode je bolje kot manj. Ne znam tega napisati, lahko samo izkusite. Čakajte! Mogoče najdem kakšen preprost primer. Zaprite oči. V glavi zaslišite nežno valovanje morja, ne bučanja, zgolj mirno melodijo vode. Na koži začutite, kako vas božajo sončni žarki, toplo je. V nosnicah se čuti močan vonj dobre kave in zraven, na ustnicah, čutite okus svežega brioša. Zdaj se že vidite, kako sedite v svoji najljubši kavarni, v svoji najljubši obleki, na nosu vaša sončna očala in v rokah revija. Nikamor se vam ne mudi, v lasti imate svoje življenje. Odprite oči.

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih

Povezane vsebine:

Sreč’nga pa zdrauga!

Glas za resnico in dostojanstvo

Ali sem nor

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti