NOVOLETNA POSLANICA

Sreč’nga pa zdrauga!

Hodim po mestu in srečujem zombije. Praznih pogledov in potlačenih ramen blodijo ob meni osebki brez življenja. Kaj vam je ljudje? Kdo vam je izpil še zadnjo kapljo soka iz telesa in duš, da zdaj pohajate kot podobe samih sebe? Sedim na busu, zunaj težke dežne kaplje, pomešane s snegom, udarjajo ob šipo. Ozrem se po sopotnikih, sivih obrazov in steklenih pogledov se vozijo nekam skupaj z menoj. Nobene interakcije, več kot polovice pogledov ne morem zaznati, saj osebe ukrivljenega vratu bulijo v svoje male zaslone. Kaj vam je ljudje? Neki torek moram skočiti v nakupovalno središče po tisto »zavoro« za pod vrata, da nama kosmati tigri ne bodo vdirali tja, kamor ne smejo. Ni bil črni petek, očitno so tudi torki lahko črni, črni od množic obsedenih nakupovalcev. Zagledam ljudi žarečih obrazov, ki na kup vlečejo umetne smreke, girlande, lučke, okraske. Pa hrano, tehniko in oblačila. Otroci vedo, da je dobro izkoristiti trenutke evforije, in v košarice mečejo vse možno. »A ne, mami, da lahko še to?« »Seveda ljubica, saj so prazniki, ti kar …« Kaj vam je ljudje?

Foto: Matic Munc, avtor: Nataša Fajon

Hodim po mestu in srečujem zombije. Praznih pogledov in potlačenih ramen blodijo ob meni osebki brez življenja. Kaj vam je ljudje? Kdo vam je izpil še zadnjo kapljo soka iz telesa in duš, da zdaj pohajate kot podobe samih sebe? Sedim na busu, zunaj težke dežne kaplje, pomešane s snegom, udarjajo ob šipo. Ozrem se po sopotnikih, sivih obrazov in steklenih pogledov se vozijo nekam skupaj z menoj. Nobene interakcije, več kot polovice pogledov ne morem zaznati, saj osebe ukrivljenega vratu bulijo v svoje male zaslone. Kaj vam je ljudje? Neki torek moram skočiti v nakupovalno središče po tisto »zavoro« za pod vrata, da nama kosmati tigri ne bodo vdirali tja, kamor ne smejo. Ni bil črni petek, očitno so tudi torki lahko črni, črni od množic obsedenih nakupovalcev. Zagledam ljudi žarečih obrazov, ki na kup vlečejo umetne smreke, girlande, lučke, okraske. Pa hrano, tehniko in oblačila. Otroci vedo, da je dobro izkoristiti trenutke evforije, in v košarice mečejo vse možno. »A ne, mami, da lahko še to?« »Seveda ljubica, saj so prazniki, ti kar …« Kaj vam je ljudje?

Tole naj bi bila novoletna poslanica iz prestolnice, nastaja pa jamrajoč kupček besed. Skrajni čas je, da obrnem zgodbo in rešim, kar se še rešiti da. Skratka … zimski obrat je tu, dnevi se bodo začeli daljšati in počasi lezemo ven iz zime. Obračamo tudi koledar, mogoče celo praznujemo, če imamo razlog za to. Nekateri seveda tudi brez razloga, ker je nekdo na koledar napisal, da je treba. To je ukaz. Dragi moji, na vrsti so želje. Te imajo dve plati, lahko so res lep izziv in spodbuda za nadaljevanje ali pa, po drugi strani, smrtna past žgočih pričakovanj in kovnica besnega materializma. Zmernost in skromnost, vendar odločno. Preveč skromnosti in že imamo cankarjanski lik, ki se valja pod mizo v lastnem govnu krivde. Ne bo dobro. Previsoka pričakovanja – napihnjenost ega do neba. Torej – zmernost. Drugače pa, čisto neposredno – želim vam, da se boste čutili povezane z ljudmi in da boste veliko v naravi. Narava nas vsak dan preseneti s preprostimi čudeži, ki pa vedno prevzamejo. Sonce leze za obzorje, rdeča krogla se utaplja v morju. Tamle gozd in na koncu kamnita gmota, stena, ki kliče po tem, da bi jo preplezali. Neutrjene poti skozi travnike in tam, glej, potok res žubori kot v romantični zgodbi, celo pijem ga lahko. Zame prav nobena stvaritev izpod človeških rok ni tako veličastna, kot so skulpture narave. Torej imam za vas prvo željo (od treh, seveda); da boste veliko časa zunaj, na zraku, soncu, vetru in dežju, v naravnih elementih.

Druga želja je, da najdete v sebi tisto kreativno strast početja, ki vas bo res napolnjevala. Nimam pojma, kaj bi to lahko bilo. Zgolj želja, da malo izstopite iz kroga materialističnega iskanja dobrin in odprete polje kreacije. Poslušate dobro glasbo in … ustvarjate dobro glasbo. Obiščete umetniško razstavo … in sami vzamete v roke čopič ali fotoaparat. Pogledate odlično predstavo ali film … in sami preizkusite svoje sposobnosti. Plešete, gnetete glino, klešete kamen ali na navaden list papirja z navadnim svinčnikom rišete preproste like za svoje veselje. Tako premalo kreativnosti je v naših šolah in tudi naših vsakdanih, da kar boli. Spustite tega ptiča iz prsi, da poleti! Tako, pa je šla še druga želja.

In zadnja, tretja, ker potem bo zlata ribica zase zahtevala izpustitev, je iskrena želja, da boste deležni medsebojne ljubezni. Ja, vem, da se vam mogoče bere zelo patetično, vendar mi je ta trenutek povsem vseeno. Ljubezen. Nekoga imam rad in on ima mene. Čutiva medčloveško povezanost, simpatijo in naklonjenost. Prijateljstvo, partnerstvo, družina, sosedstvo … Ni pomembno, o kakšni vrsti odnosa govorimo, gre za nevidno vez med nami. Vsi tisti zombiji z začetka zapisa me ne plašijo tako zelo zaradi lastnega zombijevstva, čeprav je tudi to grozno, temveč bolj zaradi odtujenosti od drugih. Samotni mehurčki genetike, ne pa v matrico povezani aktivni človeški elementi. Odtujenost vodi v praznino, praznina v depresijo in … mah, ne bom nadaljeval. Saj veste.

Ko boste, upam mirno, snovali svoj čas za te bolj proste dneve, ki jim rečemo prazniki, se spomnite, da ste pomembni Vi. Naredite tako, da vam bo dobro. Ja, nekateri boste sami, žal. Pa vendar lahko čutite povezanost, saj biti sam ni enako, kot biti osamljen, to vemo že dolgo. Tudi tisti, ki ne boste sami, lahko praznujete na svoj način, kot želite vi, ne pa kot želijo drugi. Litri alkohola in norenje … ne vem, meni ni do tega, vi pa povejte. Zapravljanje namišljenega denarja na kredit čez vsako mero za kup neumnosti … ne vem, meni ni do tega, vi pa povejte. Ti tedni so zame čas, ko sem raje več doma in gojim svojo sveto trojico – filmi, knjige, glasba. In majhna, a odlična družba. Tako vam iskreno želim vse dobro v letu 2018, ki je naša naslednja postojanka. Tudi v tem letu bodo preizkušnje, kot vedno, pričakajmo jih trdni in odločni, samosvoji in povezani, dobro nadihani in krepki, kreativni in humorni. Le tako bomo ponovno prižgali plamene strasti v tistih ugaslih očeh. Srečno!

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih

Povezane vsebine:

Glas za resnico in dostojanstvo

Ali sem nor

Razlog za nasilje posameznika se skriva v nasilju, ki ga navadno ne vidimo

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti