TERAPEVTSKO GLEDALIŠČE

Sociodrama – igra vlog za družbene spremembe

Koper, 15. november
Igra naključij, ki niso naključja: na prevozih iz Kopra sem se nekega dne pridušal sopotnici, kako smo na Primorskem svetovalnem središču (PRIMSS-u) dobili projekt preko Mestne občine Koper, ki nam omogoča izvedbo treh delavnic sociodrame, vendar ne morem dobiti soigralke ali soigralca, ker so vsi zasedeni in nimajo časa. Že pri Bertokih se je izkazalo, da je ravno soseda na moji levi igralka improvizacijskega gledališča, mentorica in učiteljica joge. Do Ljubljane sva bila že sodelavca in tako je še danes. Tako hitro gre to v teh časih!

Foto: sociodrama v Centru mladih Koper, avtor: Devina Elena Flores

Devina Elena Flores se je odlično vključila v delovni proces, v katerem sva kot kreativni par v oktobru in novembru letos imela tri delavnice sociodrame v Centru mladih Koper. Devina ni šolana igralka, je naturščik z veliko talenta in smisla za improvizacijo ter drugimi znanji, ki jih uspešno vključuje v najino početje. Zame je tudi topel in iskren človek, kar je nujno potrebno za takšen projekt. Deluje v okviru Gledališča zatiranih in drugih gverilskih gledaliških skupin preko svojega društva Triangel. Pričakovanja glede obiska so bila realna, saj sva v ta prostor prinašala nekaj povsem novega. Ljudje so naju presenetili, na zadnji delavnici nas je bilo že petnajst in mislim, da smo vsi doživeli serijo enkratnih dogodkov soočanja z lastnimi zgodbami, čustvenostjo in reakcijami. Na tem mestu je najbrž pošteno, da vam napišem, kaj sociodrama je? Dobro!

Pošteno je tudi, da povem, da nisem educiran psihoterapevt za psihodramo in slednje tudi ne opravljam. Tehniko sociodrame razumem kot odprto metodo, ki jo je Jacob Levy Moreno zapustil nam, svojim zanamcem, da lahko z njo preizkušamo meje svojega poguma in odprtosti na varen način v javnih prostorih. Mogoče moram začeti še bolj na začetku. Romunski psihiater, psiholog in psihoterapevt, vse v enem, Moreno se je rodil v Bukarešti in po selitvi na Dunaj začel s svojimi eksperimenti v gledališču. Znana je anekdota, po kateri naj bi leta 1912 pri svojih 23. letih srečal dr. Freuda in mu rekel: »Doktor Freud, jaz začnem s pacienti tam, kjer vi nehate. Vi analizirate njihove sanje v svoji pisarni, jaz jih srečujem na cesti, na odru in jim dajem pogum, da sanjajo naprej. Vi jih razstavljate, jaz jim dovoljujem, da svoje konfliktne vloge igrajo naprej in jih spet sestavljajo.« Precej drzna izjava za mladeniča. Kmalu je Evropa postala Morenu pretesna, zato se je leta 1925 preselil v ZDA. Sam je izjavil, da mu je New York dal tisto širino, ki jo je potreboval za svoje nove metode. S svojo tretjo ženo, Zerko T. Moreno, je razvijal svoje tehnike mešanja terapije in gledališča, pri čemer je psihodrama najbolj poznana, vendar ni edina. Do smrti leta 1974 je ostal teoretik in praktik svojih metod, v Sloveniji žal neredko spregledan velikan svetovne psihologije. Psihodramo lahko spoznate v letošnjem bosanskem filmskem kandidatu za tujejezičnega Oskarja »Moški ne jočejo«, režiserja Alena Drljevića. Sociodrama je nekoliko drugačna in zelo odprta tehnika, namenjena tudi družbenim spremembam in iskanju rešitev za vsakodnevne dileme. Vabim vas, da spoznate način njene izvedbe, ki sva ga prakticirala z mojo sodelavko Devino.

Dogodek traja največ tri ure in je sestavljen iz treh delov. Najprej se vsi udeleženci dobro ogrejemo, tako telesno kot glasovno. V ta namen Devina vodi posebne igralske vaje, skozi katere smo aktivni, se spoznamo in preizkušamo svoj glas. V drugem delu protagonistka Devina sedi na stolu in začne svoj monolog, s katerim uvede zgodbo večera. V trenutku, ko v svoji zgodbi omeni novo osebo, sam kot režiser prinesem prazen stol, ki je namenjen omenjeni vlogi. Obiskovalci so pozvani, da ta stol zasedejo. Udeležba na sociodrami je prostovoljna, prav tako stopnja aktivnosti ali pasivnosti. Nekateri se preizkusijo v vlogah, drugi zgolj opazujejo, oboje je v redu. V trenutku, ko je stol zaseden, jima kot režiser dam besedo, da improvizirata dialog med tema dvema vlogama. Ko se pojavi nova oseba, dodam nov stol, in tako število stolov na sceni raste. Stol je lahko dalj časa prazen, obiskovalci pa se lahko tudi presedajo na druge stole in menjajo vloge ali se vrnejo v občinstvo. Osnovna pravila vključujejo zavezo, da gre za varen prostor, kjer je dovoljena tudi ostra govorica, vendar ne osebni napadi. Prepovedano je nasilje, do drugih smo spoštljivi. V vsakem primeru se zgolj igramo. Po določenem času se odigrana scena zaključi. Kot režiser skrbim za dinamiko dogajanja in tudi sam včasih zasedem kakšno vlogo, prav tako lahko protagonistka Devina menja vloge ali se usede med občinstvo. Tako se spontano gradi matrix igranih vlog in odnosov. Po koncu igranega dela sociodrame sledi obvezna sprostitev čustev in pogovor v krogu, evalvacija. Z Devino poskrbiva, da se pogovorimo o naši izkušnji in da gredo obiskovalci mirno domov. Nazadnje je evalvacija v Kopru trajala kar celo uro, saj smo odprli res težke življenjske tematike: spolno zlorabo, istospolno usmerjenost, samomor … Obiskovalci so bili iskreni in so v varnem krogu delili svoje izkušnje, prav tako midva. Izkušnja sociodrame je katarzična, nekoliko tvegana in čustveno kar naporna, vendar neponovljiva, saj se točno tista postavitev, tistega dne ne bo zgodila nikoli več. Drugič bo drugače, z drugo energijo in drugimi ljudmi.

Upam, da sociodrama ni zadnjič gostovala na Obali. Odziv obiskovalcev je bil dober, menim, da si želijo še takšnih dogodkov. Različne tehnike sociodrame bova z Devino ter drugimi kolegi igralci in psihosocialnimi svetovalci razvijala dalje tudi drugje. Skupaj bomo raziskovali meje našega razumevanja sebe na javnih prostorih skozi igranje vlog v duhu mojstra Morena. Torej, kmalu se vidimo znova, če bo le spet volja tudi na strani ljudi.

Matic Munc

Povezane vsebine:

Ali sem nor?

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti