Bo jalovo sodelovanje končno postalo evropsko – lojalno?

Slovenija in Hrvaška po arbitražni odločbi

V organizaciji Slovenskega društva za evropsko pravo je v četrtek, 31. avgusta, na Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Ljubljani potekalo predavanje prof. dr. Marka Pavlihe o arbitražni odločbi in njegovi uveljavitvi.

Gre za zelo perečo tematiko, ki vsakodnevno polni medijski prostor in razvnema tako politična vrha obeh držav kot tudi laično in strokovno javnost. Arbitražna odločba Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu (SAS) šteje skoraj 400 strani, zato je predavanje enega vodilnih slovenskih strokovnjakov s področja pomorskega mednarodnega prava o interpretaciji arbitražne odločbe Mednarodnega arbitražnega sodišča v Haagu prišlo ob pravem času. O aktualnosti tematike priča tudi odlična obiskanost dogodka s strani vrhunskih strokovnjakov s področja mednarodnega prava.

Predavatel je najprej orisal reševanje slovensko-hrvaškega mejnega spora od njegovega nastanka, ki sovpada s časom osamosvojitve obeh držav. 25. junija 1991, ko sta tako Republika Slovenija (RS) kot Republika Hrvaška (RH) postali neodvisni državi, je RS med drugim sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti, ki določa, da slovenska meja zajema tudi mejo z RH »v okviru dosedanje Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ)«. To stališče je bilo leta 1992 potrjeno tudi s strani Badinterjeve komisije. Hkrati je Badinterjeva komisija vzpostavila tudi, da se ohranita meji med RS in Italijo v skladu z Osimskimi sporazumi (podpisani leta 1975) ter Sporazumom o razmejitvi epikontinentalnega pasu (iz leta 1968). Reševanje odprtih vprašanj meja med RS in RH lahko sicer razdelimo na šest obdobij:

1. Od pogajanj in mediacije do sporazuma Drnovšek – Račan (1992 – 2002);
2. Ponovni poskusi reševanja mejnega vprašanja (2002 – 2008);
3. Od Rehnovega procesa do sklenitve arbitražnega sporazuma (2008 – 2009);
4. Postopek pred arbitražnim sodiščem (2010 – 2014);
5. “Telefonska” (prisluškovalna!) afera in delna arbitražna razsodba (obdobje po 22. juniju 2015);
6. Arbitražna odločba in njena izvršitev (obdobje od 29. junija 2017 dalje).

Zdi se, da je sporazum Drnovšek – Račan iz leta 2001 do določene mere služil tudi kot inspiracija pri odločanju arbitražnega sodišča, saj je tudi ta, podobno kot sedanja arbitražna odločba, predvideval koridor oz. izhod do odprtega morja. Četudi ta sporazum predstavlja parafirano mednarodno pogodbo, nikoli ni prišlo do njegove uveljavitve.

Eden najbolj razburljivih dogodkov v celotnem procesu reševanja vprašanja meje med državama, ki je v javnost prišel 22. julija 2015 prek hrvaških medijev, je splošno znan kot »telefonska afera«. Objavljeni so bili zvočni posnetki telefonskih pogovorov med slovensko agentko in arbitrom, ki so pripeljali do hrvaške diplomatske note o enostranski odpovedi arbitražnega sporazuma. RS je za novega arbitra imenoval Ronnyja Abrahama, ki pa je po nekaj dneh odstopil. Predsednik arbitražnega sodišča je za nova arbitra imenoval veleposlanika Rolfa Fifeja (Norveška) in prof. Nicolasa Michela (Švica). Arbitražno sodišče je 30. junija 2016 z delno razsodbo odločilo, da se arbitraža nadaljuje, ker s telefonskimi pogovori ni bil bistveno kršen postopek. S tem je arbitražno sodišče sledilo sodni praksi Meddržavnega sodišča v Haagu ter načelom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, da v primeru že dogovorjenega načina reševanja spora enostranska odpoved ni mogoča. Hkrati pa je prof. dr. Pavliha izpostavil, da še vedno ni znano, na kakšen način so hrvaški mediji te posnetke sploh pridobili. Zdi se, da slovenska stran ni storila dovolj, da bi to »telefonsko afero« prikazala tudi v luči tega, da je šlo v prvi vrsti za prisluškovalno afero, ki je z vidika mednarodnega prava bistveno bolj problematična. Tudi arbitražno sodišče v točki 211 delne razsodbe zapiše, da RS nikdar ni zatrjevala kršitve arbitražnega sporazuma zaradi hrvaškega prisluškovanja. Pomembno vprašanje, vredno razmisleka, je tudi, ali bi lahko tudi slovenska stran izkoristila to dejstvo za odstop od arbitražnega sporazuma?

Šesto obdobje zaznamuje objava arbitražne odločitve, dne 29. junija 2017, in rok za njeno uveljavitev, tj. do 29. decembra 2017. Arbitražno sodišče je glede kopenske meje odločalo predvsem na podlagi mednarodnopravnega načela uti possidetis. Do tega načela se je sicer opredelilo tudi Ustavno sodišče RS v mnenju št. Rm-1/09, kjer je na zahtevo vlade RS presojalo skladnost arbitražnega sporazuma z Ustavo RS. To mnenje tudi opozarja, da bi lahko arbitražna odločba postala neskladna z Ustavo RS, kar bi lahko vodilo v postopek njene spremembe.

Glede morske meje je arbitražno sodišče kot ključno presodilo, da je Piranski zaliv zares imel status notranjih morskih voda v času SFRJ in tudi na dan 25. 6. 1991, zato je podobno kot pri sporazumu Drnovšek – Račan velika večina Piranskega zaliva pripadla RS. Razdelitev obeh teritorialnih morij sledi sodni praksi Meddržavnega sodišča v Haagu, ki v takih primerih napotuje na trofazni postopek, tj. določitev sredinske črte (ekvidistanca), čemur sledita odmik sredinske črte glede na konfiguracijo terena in nato zagotovitev proporcionalnosti. Arbitražno sodišče je RS dodelilo stik z odprtim morjem, vendar koridor kot tak predstavlja poseben mednarodnopravni režim.

Vprašanje, ki je otvorilo živahno diskusijo z zbranimi na predavanju, je bilo: »Kako naprej?« To vprašanje je še posebej na mestu predvsem zato, ker arbitražni sporazum ne vsebuje določil o odgovornosti za njegovo uresničitev, hkrati pa določa tudi zelo kratek rok. Po razglasitvi arbitražne odločbe jo RH vztrajno krši in preprečuje njeno uveljavitev. RH še ni uredila mejnih vprašanj z nobeno od sosed, ki so se osamosvojile po razpadu SFRJ. Hkrati je vprašanje določitve meje le eno izmed odprtih vprašanj medsosedskih odnosov RS in RH. Postavilo se je tudi vprašanje, ali bo RH plačala polovico stroškov arbitražnega postopka, (do leta 2010 so ti stroški za posamezno stran znašali pribl. 5,5 milionov EUR), in kdo bo nosil dodatne stroške prisluškovalne afere.

Vendar pa hrvaška politika, mediji in stroka pri tovrstnih vprašanjih nastopajo enotno, kar pa žal v preteklosti ni veljalo za RS. To velja tudi za postopke izbire slovenskih kandidatov za arbitre ter člane mednarodnih sodišč, ki so se izkazali za problematične, saj so predolgotrajni, hkrati pa ne preprečujejo politiziranja. Naši politična in strokovna enotnost ter doslednost so ključni, potem pa naj sledi mednarodni pritisk.

Arbitražna odločba kot taka predstavlja del mednarodnega prava, ki ga je potrebno spoštovati in uresničiti. Spoštovanje prava predstavlja temeljno vrednoto EU, ki in se za vsako verodostojno in zanesljivo članico EU spodobi. Člen 4(3) Pogodbe o EU zagotavlja, da se Unija in članice “na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog.” Gre za logično-etično izpeljavo vrednot, ki so deklarirane v 2. členu, npr. pravna država, pravičnost in solidarnost.

Diskusijo je prof. dr. Pavliha zaključil z mislijo: »Za iskreno prijateljstvo sta potrebna dva. Žal se ima Hrvaška preveč rada, Slovenija pa premalo, zato kot dva odbijajoča se protona v atomskem jedru potrebujeta povezovalni evropski nevtron.«

Povezane vsebine:

Zdaj imamo na svoji strani tudi mednarodno pravo

Zmagal je razum

ERAZEM BOHINC, , mag. prav., LL.M. (ILF)