PRAVNI NASVETI

Še o dednopravnih pogodbah

V prejšnji številki Primorskih odmevov sem pisal o dednopravnih pogodbah ter o temeljnih razlikah med različnimi tipi teh pogodb. Poudaril sem, da naš pravni red priznava nekaj pogodb z učinki na dednopravnem področju, pri čemer sem izpostavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pogodbo o preužitku ter izročilno pogodbo.

Skupno tem pogodbam je, da imamo na eni strani osebo, ki odtujuje del svojega (praviloma) nepremičnega premoženja, in sicer drugače kot z darilno ali običajno prodajno pogodbo, čeprav je mogoče tudi v tem pogledu najti nekaj podobnosti. Pri pogodbi o preužitku in pogodbi o dosmrtnem preživljanju je druga pogodbena stranka (preživljalec oz. prevzemnik) dolžan opraviti neko nasprotno dajatev oz. storitev: ne plača torej kupnine, a mora v zameno za prejeto nepremičnino vendarle nekaj dati oziroma storiti. Točna vsebina te protidajatve je praviloma plačevanje neke redne (na primer) mesečne odmene, ki naj zadošča za preživljanje druge stranke, lahko pa gre tudi za kakšno obliko pomoči: npr. nakup hrane, spremljanje na zdravniške preglede, skrb za vzdrževanje nepremičnine in podobno.

Običajno druga stranka teh dveh pogodb (o preužitku in o preživljanju) ni nekdo, ki bi sicer bil poklican k dedovanju. Kot sem namreč v prejšnji rubriki poudaril, imajo otroci zakonsko dolžnost preživljanja staršev, zato naj bi bilo sklepanje takšnih pogodb nepotrebno. Zato jih tisti, ki takšno pomoč potrebujejo in je ne prejemajo s strani oseb, ki bi bile dolžne takšno pomoč zagotavljati (ali pa takšnih oseb preprosto ni), praviloma sklepajo s tretjimi. Kljub temu pa ni ovir za to, da bi npr. oče sklenil pogodbo o preživljanju s svojim sinom. Še več, pogosto obstajajo za to dobri razlogi.

Naj na tem mestu povzamem situacijo bralca, ki se je pritoževal nad tem, da njegov brat v ničemer ne prispeva k vzdrževanju staršev, in se mu zato ni zdelo prav, da bi ob smrti staršev dedovala v enakih deležih. Tudi če bi starša v njuni oporoki sicer prepustila celotno njuno premoženje enemu od sinov (našemu bralcu), bi njegov brat praviloma še vedno bil upravičen do t.i. nujnega deleža – ta pa znaša polovico tistega, kar bi mu sicer šlo v primeru zakonitega dedovanja. Zato bi lahko bila primerna rešitev za našega bralca sklenitev pogodbe o preužitku ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju s svojima staršema. V takšnem primeru bi bralec sicer še vedno nosil celotno breme preživljanja staršev, vendar bi na nepremičnini ob njuni smrti (v primeru preužitka pa ob podpisu pogodbe) pridobil lastninsko pravico v celoti – seveda, če bi redno izpolnjeval svojo pogodbeno dolžnost preživljanja. Morda naj ne bo odveč opomba, da je seveda ti pogodbi mogoče tudi razveljaviti, v kolikor katera od strank ne izpolnjuje dogovorjenih obveznosti.

Zakaj pa naj ne bi starša njuno nepremičnino preprosto podarila našemu bralcu? Obstajata dva dobra razloga zoper tako rešitev. Prvi je ta, da v primeru darila darovalcu ne pripada nobena protidajatev (to je samo bistvo darila) in zato položaj staršev, ki potrebujeta redno pomoč pri njunem preživljanju, ni varovan. Drugi pa je ta, da bi naš bralec od dedovanju po starših lahko bil zelo neugodno presenečen, v kolikor bi njegov brat zahteval vračunavanje daril v njegov (bralčev) dedni delež.

Namreč: zakon določa, da se vrednost zapuščine (na podlagi katerega se izračunava nujni delež) ugotovi med drugim tudi tako, da se vrednosti zapustnikovega premoženja prišteje vrednost daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju veljal za dediča.

Ali drugače: v kolikor bi starša kadarkoli za časa življenja njuno nepremičnino preprosto podarila našemu bralcu, bi se celotna vrednost te nepremičnine ob uvedbi dedovanja »vrnila« v zapuščinsko maso, na kateri pa bi brat imel pravico do nujnega deleža. Ali še enostavneje: ob smrti staršev bi moral naš bralec svojemu bratu plačati eno četrtino vrednosti nepremičnine.

S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali pogodbe o preužitku se tako dejansko lahko na nek način »izloči« iz dedovanja ostale osebe, ki bi sicer bile po zakonitem dedovanju upoštevane za dediče. Moram pa opozoriti, da morajo biti take pogodbe dejanski izraz volje pogodbenikov, da zato ne smejo biti navidezne, takšne torej, katerih edini pravi namen bi bil prav »izločitev« ostalih dedičev. V takšnem primeru se namreč veljavnost takšne pogodbe lahko izpodbija, vrednost prejete nepremičnine pa se šteje kot darilo, z vsemi posledicami, ki sem jih opisal zgoraj.

Robert Smrekar, mag. prava

Povezane vsebine:

Dednopravne pogodbe

Osebni stečaj?