NE PREZRITE

Sanje o lastni hiši

Pogovori o knjigah so odlična priložnost za odpiranje perečih družbenih tem. Tako priložnost ponuja serija dogodkov Skrivno življenje knjig, ki potekajo v ljubljanski Švicariji. Na zadnjem od doslej izpeljanih srečanj smo se pogovarjali o romanu Hiša, avtorice, kolumnistke in režiserke Ivane Djilas.

Hiša je roman, fikcija z močno avtobiografsko noto. Nastal je po odmevni avtoričini kolumni Zgodba o neuspehu, v kateri opisuje nakup družinske hiše v času “debelih krav”, v času pred zadnjo ekonomsko krizo, ko se je nekaterim zdelo, da ne more iti nič več narobe, da živimo v družbi priložnosti, ki jih je treba samo ujeti. Ivana Djilas je družinsko hišo kupila tako, da sta s partnerjem, glasbenikom in delavcem v kuturi, najela kredit za 30 let.

Ob podpisu kreditne pogodbe je pisateljico sicer spreletela nelagodna misel, da bo preostanek svojega aktivnega življenja zadolžena in bo vse tja do pokoja odplačevala mesečne obroke kredita. A je to misel pregnala in nekaj naslednjih mesecev se ji je zdelo, da so bile njene skrbi odveč, saj so sredstva za mesečni obrok kar nekako našla. Nadaljevanje zgodbe v bistvu poznamo, saj v času recesije mnogi mladi ljudje (in seveda tudi drugi), ki so bili odvisni od pogodbenega dela, odplačevanja kredita preprosto niso zmogli. No, roko na srce, enako bi bilo tudi brez kriznega obdobja, ki je mnogim le odprlo oči in pokazalo, kaj pomeni dolgoletna zadolženost ob neredni zaposlitvi. Neprestano tuhtanje, strahovi in stres, če se bo tudi ta mesec izšlo …

Podobno se dogaja protagonistki romana Hiša. Je prekerka v obdobju, ko ponudbe za delo presahnejo, plačila zamujajo in je kredite izjemno težko odplačevati. Roman popisuje različne strategije preživetja družine, ki si je s kreditom kupila hišo v nekih na videz boljših časih, zdaj pa je jasno, da morajo hišo prodati, poplačati kredit in se preseliti v manjše stanovanje, ki si ga lahko privoščijo.

Ivani Djilas sta se na pogovoru pridružila Petra Meterc, delavka v kulturi, in Dan Juvan, sociolog. Pogovarjali smo se o današnjem položaju mladih, torej tistih, ki bi se, če dosledno sledimo zgodbi glavne junakinje v knjigi Hiša, morali za nakup stanovanja “zadolžiti do svojega petintridesetega leta in odplačevati kredit, dokler ne crknejo.”

Danes sicer živimo v obdobju, ko so na ekonomsko krizo nekateri že pozabili, čeprav se drugi še kako spoprijemajo z golim preživetjem, saj njihovi dohodki ne presegajo praga revščine.

Neenakost med prebivalci in prebivalkami se povečuje. V Sloveniji ima deset odstotkov najpremožnejših v lasti kar sedeminštiridest odstotkov vsega premoženja. Pomembni delež mladih je primoran opravljati pogodbene zaposlitve, o stalni in varni zaposlitvi so v resnici samo poslušali od nekih drugih generacij. Prisilna espeizacija, širjenje dela prek agencij za posredovanje dela je za njih vsakdanjost, ki je praviloma neodvisna od njihove formalne izobrazbe in poklica, ki ga opravljajo. Tako opravljanje dela za preživetje ne zagotavlja osnovnih delavskih pravic, kot so dopust, regres, bolniško nadomestilo, da ne omenjamo rednega delovnega časa in prostih vikendov. Izplačila honorarjev so neredna, najpogosteje prihajajo z zamudo. Preračunavanje neprispelih izplačil, excelove tabele za mesečne stroške ter rotenje naročnikov, naj vendar izplačajo honorar za že opravljeno delo, z vsem tem je obremenjen vsakdanjik sogovornikov zadnjega Skrivnega življenja knjig. V obdobju, ko se ni več mogoče sklicevati na varčevalne ukrepe, očitno rastejo predvsem dobički lastnikov, dohodki in življenjski standard večine delovnih ljudi pa ne.

Večina prekerk in prekercev v sektorju mojih sogovornic danes težko zasluži minimalno plačo, čeprav hkrati opravlja več pogodbenih del. Tretjina jih živi pod pragom revščine. Petra je samozaposlena v kulturi in v zadnjih treh mesecih je delala ogromno, tudi med vikendi, in njeno delo je krepko presegalo osemurni delavnik. Pisala je kritike, moderirala dogodke, pripravljala oddaje, vodila delavnice in prevajala. S honorarji za vse aktivnosti skupaj je v treh mesecih zaslužila nekje za tri minimalne plače, a je v času pogovora na večino izplačil še vedno čakala. Njen zaslužek sicer ni majhen, a ob upoštevanju dejstva, da naslednjih nekaj mesecev dela zanjo ne bo oz. ga bo zelo malo, da ne sme zboleti in si privoščiti oddiha, kot si ga lahko redno zaposleni, dobi grenak priokus.

Nika Kovač

Bi lahko moji sogovornici in sogovornik v današnjih časih najeli kredit in si kupili lastno stanovanje? Je za njih čas, ko naj bi izšli iz krize, bolj gotov, kar zadeva delo in izplačila? Odgovor je jasen. Petra se mora dnevno ukvarjati z vprašanjem, kako vsak mesec zbrati denar za najemnino stanovanjca v Ljubljani. V njeni domišljiji trenutno ni prostora za sanje o lastnem stanovanju. Dan, čeprav v enakem položaju kot Petra, še vedno sanja o lastni hiši. A nihče od njiju ne more najeti kredita, njuni dohodki so za tak podvig preprosto prenizki in premalo gotovi.

Iz pogovora lahko zaključimo, da lastniško stanovanje za večino mlade generacije ni in objektivno ne more biti del realnega življenjskega načrta. V slednjem prednjači želja po stabilnejši zaposlitvi in rednih plačilih, s katerimi bi lahko v miru živeli v najemniških stanovanjih.

Zdi se, da nas Ivana Djilas z romanom in osebno izkušnjo celo nagovarja, naj sanje o lastni hiši, dosegljive izključno z zadolženostjo za vse življenje, opustimo. Morda pa je razmislek vredno obrniti: zakaj bi reducirali želje, za njihovo uresničitev se je vredno povezati in spoprijeti z vsakdanjostjo nepravičnih družbenih razmerij. Želje mladih morajo postati zahteve, ne smejo se ustaviti pri upanju na redna plačila ter minimumu socialne stabilnosti in varnosti.

Nika Kovač

Povezane vsebine:

Vsakdo, ki zbere pogum in zapiše svojo zgodbo, s tem odpira možnost za boljši svet