RAZMIŠLJANJA

Samopodoba in prevarantski sindrom

Ali verjamete, da je vaše današnje življenje, takšno, kakršno je, v večini le posledica tega, kako so se vaši starši v rani mladosti pogovarjali z vami?

Kako danes zaznavamo zunanje informacije, kako razmišljamo, kaj govorimo in kako delujemo, je odvisno od naše samopodobe. Samopodoba ni nič drugega kot naša subjektivna predstava o tem, kaj (kakšni) mislimo, da smo. Samopodoba je skupina predstav in prepričanj, ki jih imamo o sebi. Lahko temelji na realnih dejstvih ali je popolni nesmisel. Z drugimi besedami – samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe. Če pa vse skupaj še bolj poenostavimo, je samopodoba tisto, kar posameznik misli, da si drugi mislijo o njem.

Že davnega leta 1890 je ameriški psiholog William James prvi omenil »skovanko« samopodoba kot tisto, kar oseba misli o sebi, in tisto, kar želi pokazati. Od takrat je psihologija zelo napredovala, a še vedno velja, da na razvoj človekove samopodobe najbolj vpliva (če zelo poenostavimo), kako se starši pogovarjajo in obnašajo z otrokom. Zgodnje otroške izkušnje lahko zelo spodbudijo ali zavrejo otrokov psihološki razvoj. Lahko ga izkrivijo do te mere, da otrok in kasneje odrasla oseba nikoli ne doseže tistega nivoja, ki bi ga lahko, s potenciali, ki jih skriva v sebi. Samopodoba se ne oblikuje le na podlagi lastnih potencialov, ampak tudi na podlagi slike, ki so nam jo o nas samih vcepili drugi. Saj poznate tisto prerokbo – »ničesar ne znaš in nikoli ne bo nič iz tebe«.

Psihologi so samopodobo »razdelili« na več področij in vsako področje posebej raziskali. Zato danes vemo, kako lahko popravimo »napake naših staršev« in si s tem spremenimo kvaliteto življenja.

Samopodobo delimo na: samozaupanje (zaupanje in spodbude, ki smo jih bili deležni v rosni mladosti), samozavest (se pokaže pred dejanjem ali si upamo), samospoštovanje (spoštovanje, ki si ga izkazujemo; pojavi se po dejanju, občutki krivde, strah pred zavrnitvijo …) in samovrednotenje (koliko smo zadovoljni s samim seboj na podlagi naših ambicij in v primerjavi z drugimi).

Obstaja šest osnovnih področij, ki dvigujejo ali znižujejo samopodobo.
Ta področja so:
1. Fizična varnost – varnost pred fizičnimi poškodbami.
2. Čustvena varnost – odsotnost zastraševanja in strahov.
3. Identiteta – kdo sem jaz?
4. Pripadnost – občutek pripadnosti.
5. Kompetentnost – občutek usposobljenosti.
6. Poslanstvo – občutek, da ima življenje svoj smisel in pot.

Shavelson je leta 1976 s sodelavci razvil svoj model samopodobe, ki temelji na predpostavki, da je samopodoba posameznikova zaznava samega sebe. Razdelil jo je na akademsko in neakademsko samopodobo. Akademska samopodoba nam pove, kako nekdo zaznava lastne spretnosti in sposobnosti za učenje. Je prepričanje o tem, koliko je nekdo zmožen biti uspešen (lahko dobim dobre ocene), in zaznavanje lastnega uspeha (zadovoljen sem s svojim šolskim delom) ter akademsko samozaupanje. Po končanem šolanju se izraža kot poklicna samopodoba. Neakademska samopodoba se deli na telesno (zadovoljstvo s telesnim izgledom in telesnimi spretnostmi), socialno (presoja o odnosu z drugimi) in čustveno (izražanje in obvladovanje čustev) samopodobo.

Povejmo in pokažimo otroku

VELIKO MI POMENIŠ

– spadaš v naš dom, pripovedujem ti o tebi, poslušam te.

VREDEN SI, VREDNA SI

– spoštujem delo tvojih rok,vključujem te v družinske odločitve, poslušam te.

POMAGAM TI, DA SI POMAGAŠ SAM(A)

– s teboj, namesto tebe – napake so popravljive – poslušam te.

Največja želja vseh ljudi je, da se počutijo varne, ljubljene, sprejete in cenjene. Te občutke je potrebno dati otrokom BREZPOGOJNO!
Npr: »Če boš počistil sobo, te bo imela mama rada«, je pogojevanje in izsiljevanje!

Prevarantski sindrom je globoko in hromeče prepričanje, da smo prejeli nekaj, česar si nismo zaslužili, in da nas bodo prej ali slej odkrili. Je občutenje intelektualne lažnosti.
Občutki, s katerimi prepoznamo delovanje sindroma:
▪ Strah me je, da bodo odkrili, da nisem tako sposobna
▪ Včasih imam občutek, da sem uspešna po nesreči
▪ Ko kaj dosežem, me prevevajo dvomi, da bi to lahko ponovila
▪ Svoje sposobnosti primerjam z drugimi in mislim, da so drugi pametnejši*
▪ Če me hvalijo, zavračam pohvalo kot nepomembno
*največkrat svoje sposobnosti primerjamo s sposobnostmi šampionov na nekem področju. V resnici bi morali svoje trenutne sposobnosti na nekem področju primerjati s sposobnostmi dotične osebe, ko je ta bila na podobni »razvojni stopnji«, kot smo mi danes.

Še nekaj samoprevarantskega delovanja:
1. Neuspeha se najbolj bojijo ljudje, ki so nekaj že dosegli.
2. Zmanjšujemo pomen uspehov in napihujemo pomen neuspehov.
3. Ob uspehih ne uživamo, ampak se jim odrekamo. Ves čas pozorno iščemo namige, da nas bodo zdaj zdaj razkrili.
4. Samoopazovanje je, ko med delom sami razmišljamo in opazujemo, kako nas drugi ljudje ocenjujejo.
5. Strah, da nas bodo razkrinkali, nas onemogoči, še preden smo začeli.
6. Priložnosti postanejo kot grožnje, ki se jim je bolje izogibati.
7. Občutek žarometa (reflektorja) => občutek, da nam ljudje posvečajo večjo pozornost in nas pri tem ocenjujejo negativno.

Zmaga je na dosegu roke

Obstaja enostavna formula v nekaj korakih za ojačanje svoje samopodobe in preprečitev nastanka prevarantskega sindroma:
1. korak: »od zunaj« pogledamo na svoje življenje in ugotovimo, da z nekim področjem nismo zadovoljni in da si ga želimo ojačiti
2. korak: ugotovimo, katero je to področje
3. korak: razmislimo, kakšno je pravilno (močno) delovanje
4. korak: verjamemo, da dotično področje lahko ojačamo
5. korak: pričnemo z delom na sebi

Strinjam se z vami, da je enostavneje napisati recept, kot pa ga uresničiti. Naj vam bo v pomoč to, da lahko pomislite na to, kdo od vaših prijateljev ali znancev že tako deluje, ter kopirate njegovo delovanje. Če takega človeka ne poznate, enostavno pomislite, kako bi to težavo rešil Superman ali kateri drugi super junak. Sami delujemo, kakor delujemo, le zato, ker ne poznamo drugačnih vzorcev. Ko v drugem vidimo in prepoznamo drugačen vzorec delovanja, ga lahko enostavno prekopiramo v svoje obnašanje.

POZOR, navodila za uporabo zamolčijo pomembno skrivnost! Našega delovanja, ki ga neutrudno ponavljamo že 20, 30, 40 ali več let, ne moremo odpraviti kar z zamahom ene roke. Spremembe se dogajajo počasi, centimeter za centimetrom oz. trenutek za trenutkom, dan za dnem. V vsakem trenutku moramo biti pozorni na to, kaj mislimo, kaj govorimo in kako delujemo.

Uspelo vam bo. Zastavite si majhen cilj in ga imejte neprestano pred očmi. Veliko ljudem je že uspelo in uspelo bo tudi vam! Uspešna realizacija majhnega cilja vam bo dala zagon in z vetrom napolnila jadra za nove in višje cilje.

Zavedati se morate, da ste veliko boljši od tistega »kar vi mislite, da drugi mislijo o vas«, zato kar junaško, pljunite v roke in že sedaj pričnite z realizacijo prvega mini cilja!

Klub obalnih govorcev

Vse več ljudi se zaveda, kako pomembno je dobro obvladovanje govora. Dandanes smo skoraj vsi primorani kdaj pa kdaj spregovoriti v javnosti. Poroke, pogrebi, rojstni dnevi, zabave, predstavitve seminarskih nalog, diplom, projektov, vodenje skupin ali slučajni intervju na ulici, so le nekatere priložnosti, ki se dnevno ponujajo. Ne nazadnje ima veliko podjetij intervjuje s kandidati za določeno delovno mesto. Vsi tisti, ki so bolje retorično podkovani in nimajo treme pred nastopanjem, te naloge z lahkoto in odliko opravijo.
 
V svetu in tudi pri nas je veliko različnih tečajev in seminarjev javnega nastopanja, retorike in govorništva. Med vso to množico izstopa organizacija z zanimivim imenom, Toastmasters. Ime Toastmaster nima nobene povezave s hrano, toastmastersi so strokovnjaki na področju kratkih nagovorov, zdravljic in govorov ob različnih priložnostih.
 
V svetu je že skoraj 16.000 takih klubov s preko 300.000 člani. Klub govorcev imamo tudi v Sloveniji. Seveda ima svoj sedež v Ljubljani. V njem se združujejo ljudje različnih profilov, a s skupnim ciljem. Vsi si želijo napredovati v javnem govorništvu in si tudi na ta način dvigniti samopodobo, pa tudi reference za boljša delovna mesta, za boljše opravljanje lastnega dela ali le za boljšo komunikacijo s svojimi partnerji in prijatelji.
 
Z delovanjem pričenja tudi Klub obalnih govorcev, ki ima svoja redna tedenska srečanja v Centru mladih v Kopru. To je velika priložnost tudi za nas, južne Primorce, da na prijeten in enostaven način izboljšamo svoje govorniške spretnosti v domačem okolju, med prijatelji.
 
Vsi tisti, ki verjamete v moč pravilno izgovorjenih besed, in vsi tisti, ki si želite napredovati v javnem nastopanju, se boste najverjetneje klubu pridružili. Vsi ostali pa na klub pomislite naslednjič, ko se boste z rdečico na obrazu potili, medtem ko boste izbirali besede pred ljudmi, ki jih boste morali nagovoriti.
 
Ostane nam le še, da Klubu obalnih govorcev voščimo dolgo in uspešno delovanje!

Mojmir Kovač, za informacije pokličite 041 72 42 62

Povezane vsebine:

Karizma

Poze moči – spremenite svojo držo in spremenili boste svoj svet

Si to, kar razmišljaš!