ZDRAVJE

Saj po novem letu boljše bo … Bo res?

Sivi december se je prelevil v magični januar. Decembrsko monotonost je razbilo pričakovanje, kaj bo prineslo novo leto. Kaj pa žalobnost januarja? Ko se kot milni mehurčki razblinijo lepe besede, izrečene na prehodu starega v novo, ko odpadejo rožnata očala in se misli ter življenje spet vrnejo v stare tirnice? Kaj pa takrat?

Ljudje hočeš nočeš zapademo v tako in drugačno decembrsko norijo, težave, ki so se in se pojavljajo v našem življenju, odrivamo nekam stran, kjer se jih ne vidi in ne sliši, in čakamo, kaj bo prinesel nov čas, novo obdobje, novo leto. Pa zgolj za eno samcato noč gre, mi pa verjamemo, da bo vse drugače. In tako vsako leto znova, dokler smo živi.

Ne trdim, da je s tem kaj narobe, niti ni nič narobe s tistimi, ki jih ne odnese, s tistimi, ki teh dni ne marajo, in s tistimi, ki bi december najraje v celoti prespali in se zbudili na novega leta dan. Smo pač različni in tako kot različno doživljamo druge stvari, različno doživljamo tudi praznične dni.

Pa vendar … Kaj narediti, ko se zbudimo v realnost in ugotovimo, da se ni spremenilo prav nič? Da smo še vedno isti, kot smo bili, da je naš partner še vedno isti, da so odnosi še vedno isti … Da tudi najdaljša noč ni odnesla bolečine skrhanih odnosov, da ni prekrila prevare, ki smo jo doživeli ali storili, da ni odnesla bolezni naših bližnjih, da tisti, ki je sveto obljubljal, da bo po novem letu pa zares nehal piti, tega ni storil, pa da nas odnos s sestrami, brati, prijatelji … še vedno bremeni, kot nas je na starega leta dan, samo slika je bila lepše obarvana.

Lahko se pogreznemo nazaj v sivino dni, ki so pred nami, in čakamo, da bo minilo, kar pač že mora miniti, da se bo popravilo, kar se pač mora popraviti, in razrešilo, kar bi se moralo že zdavnaj. In preden se zavemo, je pred nami nov december in novo pričakovanje novega in nova realnost, ki nas pričaka za tem.

Lahko pa začnemo že ta trenutek živeti drugače. Že ta trenutek lahko zastavimo to leto drugače. Lahko nehamo živeti v oblakih in sanjati, kako lepo bi bilo, če bi bilo, kako lepo bo, če bo, pa nekaj naredimo. Ni treba česa velikega, spremembe se dogajajo v izredno majhnih korakih. Kako bi bilo skleniti, da se boste ponovno začeli pogovarjati s svojim partnerjem? Ga poslušati? Poklicati starega prijatelja, ga obiskati? Začeti urejati odnose s starši, brati, sestrami? Kako bi bilo začeti tukaj, pri odnosih? Saj so vendar ti tisti, v katerih živimo, pa tako malo naredimo zanje, vložimo vanje. Kako bi bilo začeti skrbeti zase? Za svoje telo? Svojo dušo?

Sama sem prepričana, da je življenje vredno več od čakanja, da je vredno več od tega, da se iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz leta v leto vrtimo v istem začaranem krogu istih vprašanj in čakamo na nekoga, ki bo pomahal s čarobno palčko in nas odrešil. Ker življenje pač ni pravljica in ker ni nikogar, ki bi s čarovnijo izbrisal vso preteklo zgodovino in narisal pravljično prihodnost.

Foto: Andreja Tasič

Prav tako sem prepričana, da življenje ni namenjeno trpljenju in da nam ni treba čakati, da nas kruto strezni s kako težko stvarjo, da nas pritisne ob tla, in da lahko začnemo šele takrat živeti drugače in bolje. Prepričana sem, da je lahko življenje nežno in dobro z nami, če smo najprej sami nežni in dobri sami s sabo in z drugimi. A žal za večino izmed nas drži tisto, da se ne zavedamo, kaj imamo, dokler ni prepozno. Zato takrat, ko se počutimo dobro in nam gre vse kot po maslu, ne pomislimo, da bi bilo dobro začeti vlagati vase, zato nas, dokler smo zdravi, zdravje ne skrbi, zato se ne ukvarjamo z odnosi, dokler nekako shajamo v njih, zato takrat pustimo, da gre življenje z neznansko hitrostjo mimo nas, dokler … Dokler se ne zgodi nekaj, kar nas pahne na tla. In takrat se je dosti težje pobrati, kot če bi stvari, kakršne koli nam že pridejo na pot, razreševali sproti.

Zavedam se, da je o vsem tem laže pisati in govoriti kot pa nekaj storiti. Pa vendar se da, le malo poguma moramo zbrati, le malo zaupanja pridobiti, začeti verjeti, da drugi niso slabi in pokvarjeni in zlobni, da so samo taki, kot so. Tako kot smo mi samo taki, kot smo. In začeti vlagati vase, v naše odnose.

Živimo tukaj in zdaj. Eno življenje. Izkoristimo ga. Srečno!

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka. Pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, najdete me na
www.andrejatasic.si in v živo po vnaprejšnjem dogovoru v Ljubljani, na Šmartinski 106.

Povezane vsebine:

Prazniki in odnosi

Kdo sem jaz? Kdo si ti? In kdo sva midva?

Rojevanje in umiranje odnosov