KULTURA

S pesniško zbirko Vanje Pegana se upočasni čas, izostri dojemanje lepote in poglobi občutenje sebe

Koper, 15. september 2017
Črke, ki so z vsako besedo večje, besede, ki se rezprostirajo po treh robovih strani, naslov, ki se bere z obračanjem knjige. Da, že naslovnica nove in hkrati prve pesniške zbirke Vanje Pegana nakazuje na nekakšno igrivost ter mladostnost, sam naslov pa vabi k odmaknjenosti ter zanjo predlaga čisto poseben svet … literarni svet … svet poezije. Knjiga torej v prvi vrsti nagovarja mlade, kako tudi ne bi, ko pa so ravno oni najbolj zaslužni za njeno rojstvo. Vsi haikuji so se namreč najprej razgalili na družbenem omrežju Facebook, po avtorjevih besedah pa so, na njegovo veliko presenečenje, največ odzivov sprožili pri mlajših bralcih.

Foto: prva in druga, Facebook

Knjiga Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta zvestih bralcev Vanje Pegana ni zmedla. Čeprav so ga sicer do sedaj poznali kot pisatelja, izjemnega pisatelja, 10 uspešnih proznih del je nanizal na svoji pisateljski poti, so pesniško zbirko dobesedno pograbili. Množično prebiranje je kaj hitro pripeljalo do razprodaje. Ne tiste, za katero je značilna znižana cena, ampak tiste, ko knjige ne moreš več kupiti, ker je razprodana. In kaj sledi razprodaji? Da, ponatis. Zgodil se je proti koncu poletja. Prva predstavitev je bila 13. septembra v atriju koprske Pretorske palače, ki jo je gostil Oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije.

Zasedba je bila železna. Poleg avtorja je o vlogi ilustratorja knjige spregovoril Damijan Stepančič, usmerjala pa ju je Vladka Tucovič, sicer avtorica spremne besede zbirke haikujev.

Nenavadna odločitev za preskok s proze na poezijo, pogostejši so premiki v smeri poezija – proza, je nastala na podlagi odzivov, ki jih je prejemal dokaj pogosto. Ocene, kot so poetičnost njegove proze, nekakšna zgoščenost, zaradi katere je ni mogoče prebirati hitro, ampak izredno počasi, so avtorja pripeljale na križišče pesništva, na njem pa je ubral še drugi nenavaden ovinek in pristal med haikuji.

Vanja je dejal, da so haikuji zanj zelo resna oblika poezije, ker so formalno zelo zahtevni, in ker je sam izjemno formalen človek, mu je haiku v bistvu ponudil zatočišče, lahko se je naslonil na njegovo strogo obliko. Drug, bolj praktičen razlog za izbiro haikujev pa se skriva v kraju njihovega nastanka. Med jadranjem namreč človek ne more kar spustiti jadra, zato da bi nekaj zapisal, ampak si je primoran verze zapomniti. Haikuji torej izražajo tudi Vanjeve spominske zmogljivosti.

Foto: Vanja Pegan, avtor: Nataša Fajon

Zbirka vsebuje haikuje zadnjih nekaj let, izbrala in povezala v zaključeno celoto jih je urednica Brigita Jenko, ki poleg urednikovanja opravlja tudi vlogo Vanjeve sopotnice. Razdeljena je na tri cikle, ki jih je ilustrator Damijan Stepančič ponazoril s posebnimi geometrijskimi liki, vsak namreč nosi s seboj svojo simboliko. Prvi cikel je mornarski, drugi ljubezenski, tretji pa obči, zato lahko rečemo, da zbirka vsebuje pesmi, ki izražajo Vanjevo ljubezen do morja, ženske in jezika. Vse to je skušal zaobjeti tudi Stepančič, ali kot je povedal sam, je z ilustracijami želel izraziti, kako so se v avtorju po nekakšnem vseživljenjskem treningu v nekaj sekundah v celoto sestavili haikuji, medtem ko je užival na jadranju.

Vsi haikuji so nastali v objemu samote, v družbi modrine morja in šepetanja vetra. To je svet, kjer besede preplavijo subtilno pesnikovo dušo kot jata rib, ki v dovršeni koreografiji poplesava pod morsko gladino. In tako kot so v proznih delih pred našimi očmi nastajale freske, se je tu umetnik prelevil v ribiča, v svojo mrežo pa namesto rib ujel trenutke in jih ubesedil tako živo, da se knjiga na trenutke spremeni v album fotografij njegovih misli, spominov in občutkov, ki jih sramežljivo deli z nami.

Tudi haikujem, kakor že poprej odstavkom, povedim in stavkom, je zaupal svoj čarobni čopič, ki z lahkotnimi, a natančnimi potezami slika podobe njegovega intimnega sveta. Le da jih tokrat podaja v brezmadežnem ritmu, ki bralca zaziba v čutne sfere, kot veter nežno zaziba jambor njegove Rosalbe.

S pesniško zbirko Vanje Pegana se preprosto upočasni čas, izostri dojemanje lepote in poglobi občutenje sebe. Vsekakor več kot dovolj razlogov za odmik od sveta v družbi njegovih haikujev.

Povezane vsebine:

Topel sprejem za Gorana Vojnoviča v Tartinijevi hiši

Premiere Gledališča Koper ponujajo vpogled v razmišljanje naših sosedov

Festival v objemu piranskega obzidja

Pestro dogajanje v slovenski Istri se nadaljuje tudi septembra

Nataša Fajon