FILM

Rok Biček: Film ima že od nekdaj veliko aktivacijsko moč

11. januarja je bila v ljubljanskem Kinodvoru premiera celovečernega dokumentarca režiserja Roka Bička Družina, ki je na 20. Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljši film. Po njej je film začel popotovanje po izbranih kinih Art kino mreže Slovenije. Na obali smo si ga lahko ogledali v izolskem Kinu Odeon, kjer so v organizaciji Centra za kulturo pripravili tudi pogovor z režiserjem.

Foto: Rok Biček in Erik Toth, avtor: Nataša Fajon

Družina je resničnostni film, ki zajema obdobje desetih let osrednjega lika in ni na sledi senzacijam, temveč občutjem, so zapisali na spletni strani Slovenskega filmskega centra. V njem Matej Rajk odrašča v družini oseb s posebnimi potrebami v neki obrobni vasici, a je sam povsem drugačen, tako od drugačnosti kot od normalnosti. Usoda ga vseeno dohiti, ko z dekletom Eli dobita hčerko in njuna zveza kmalu zatem razpade. Vname se boj za skrbništvo hčerke Nie, vse dokler se Matej ne odloči za radikalen izhod iz začaranega kroga, tako družinskega kot življenjskega.
V pogovoru, ki ga je vodil Erik Toth, je režiser Rok Biček dejal, da je pri snemanju filma vztrajal dolgih deset let, ker ga je privlačila Matejeva drugačnost, zaradi katere je bil kar dvakrat izločen, najprej iz svoje družine, nato pa še okolice. Film je označil kot stranski proizvod njegovega druženja z družino in časa, ki so ga preživljali skupaj.

V desetletju spremljanja življenja treh družin se je njegova vloga večkrat za dalj časa oklestila le na snemanje, saj za režijo preprosto ni bilo prostora. Tako se je ob koncu zgodbe nabralo okrog 120 ur materiala, iz katerega je nato nastal uro in pol dolg dokumentarec.

Voditelj pogovora se je dotaknil tudi vprašanja režiserjevega vpliva na dogajanje, ki je lahko posledica prisotnosti kamere, a je Rok zagotovil, da nastopajoče slednja nikoli ne zmoti.

“To je bil dolg proces, v katerem kamera na začetku sploh ni bila prisotna, ampak sem počasi vstopal v vsako od treh družin, jo šele potem postopoma uvedel in skozi čas sva jaz in kamera postala povsem običajen del njihovega vsakdanjika,” je pojasnil.

Kljub temu pa je do vseh stvari, ki so se dogajale v njihovem življenju, zavzemal povsem jasna in konkretna stališča, ki jih je tudi ubesedil ter, kot pravi, s tem tvegal, da se nekomu zameri ali prikupi. A prav dejstvo, da je igral z odprtimi kartami, je botrovalo odločitvi, da so ga ves ta čas ohranili v svoji sredini.

“Rekel bom, da nisem bil muha na zidu, ki samo opazuje in se nič ne vpleta, ampak sem se jasno opredeljeval do vseh vprašanj, dilem, tudi zelo jasno povedal svoje mnenje, ampak odločitve, ki so jih sprejemali, so bile vedno njihove, prav tako odgovornost, ki so jo morali prevzeti. Sam sem se svoje zelo dobro zavedal, saj je ta bila izjemno velika oz. premosorazmerna s priložnostjo, ki sem jo dobil z vpogledom v njihovo intimo,” je o svoji vlogi povedal režiser.

Zaradi tega zavedanja je poskušal čim bolj resnično in objektivno prikazati vse plati njihovih življenj.

Ko je prvič pokazal film vsem nastopajočim, je imel ogromno tremo, a so ga vsi dobro sprejeli. Kot je dejal po izolski projekciji, so bili zadovoljni s svojo filmsko podobo, češ da so prikazani tako, kot se vidijo tudi sami, kar naj bi bil še en pokazatelj resničnosti, ki jo je film ujel.

Ker je bil glavni akter zgodbe Matej, se je v vsem temu času med njim in režiserjem razvil prav poseben odnos. Odnos, poln vzponov in padcev, med katerimi je prišlo celo do popolnega razhoda, ko je slednji v preveliki želji, da bi mu po očetovi smrti pomagal, preveč pritisnil nanj. Velika šola za Roka, ki po letu in pol odtujitve nikoli več ni šel čez mejo.

“Imela sva zelo odkrito komunikacijo, jo imava še vedno, vse si direktno poveva, ampak on je tak, kakršen je, film nam predstavi nek pogled v njegovo odraščanje, ki ga je formiralo kot takšno osebnost. Kar ga seveda ne opravičuje, ampak nam daje možnost razumevanja,” je dejal.

Foto: Rok Biček in Erik Toth, avtor: Nataša Fajon

Sogovornika sta spregovorila tudi o stanju filma v današnji družbi, oba sta zagovarjala trditev, da ima že od nekdaj veliko aktivacijsko moč, le da se je premalo zavedamo. Biček je okrcal tudi splošno mnenje o domačem filmu, zaradi katerega je celo nehal uporabljati besedno zvezo “slovenski film”.

Je pa film sprožil nekatere premike. Prvih projekcij so se namreč udeležili “ogledniki” iz centrov za socialno delo, ki so prišli preverit, kaj so posneli. Po Rokovih besedah so že po desetih dnevih ugotovili, da mama Alenka in Mitja že dolgo ne prejemata denarne pomoči, do katere sta upravičena, in se je kar naenkrat ta pomoč našla. Prav tako se je našla psihosocialna pomoč na domu, do katere je mama upravičena, potem ko zadnjih pet let ni bilo nikogar iz služb, ki so za to pristojne.

“Nisem strokovnjak, ampak sistem, kot je postavljen sedaj, ne deluje. To vemo tudi brez tega filma. Sam vidim zamujeno priložnost v zgodnjem otroštvu Mateja, saj bi lahko okolje veliko več naredilo za družino oziroma njegov razvoj, predvsem v smislu, da bi bil več med svojimi vrstniki, ki bi ga lahko usmerjali, in ne bi bil tako izoliran od vsega,” je bil kritičen do sistema socialnih služb.

Zgodba o družini Rajk je sprožila tudi dobrodelno akcijo, ki jo vodi Rdeči križ Novo mesto, v kateri zbirajo sredstva za obnovo njihove razpadajoče hiše. Vrednost projekta je ocenjena na 41.000 evrov, do danes pa so zbrali že skoraj polovico sredstev.

“Denar se zbira na projekcijah, kjer lahko ljudje darujejo prostovoljne prispevke, denar od določenih pa je bil v celoti namenjen akciji. Tudi ljudje iz tujine so že nekaj nakazovali, obrtniki pa so prispevali materialno pomoč. Kampanja bo Mateju omogočila nov začetek. Je pa vse odvisno od njega. Nove stene in streha ne bodo spremenile tistega, kar mora spremeniti on,” je še dejal režiser.

Prostovoljne prispevke so zbirali tudi v času projekcij v izolskem kinu, kot je pred premiero povedala Nevija Božič, predsednica Rdečega križa Izola, pa so se z organizatorjem večera odločili, da se družini Rajk nameni tudi del sredstev od prodanih vstopnic. Tako se bo polovica že zbranega denarja po gostovanju Družine v Izoli zagotovo še povečala.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

S filmom Družina in humanitarno akcijo do večje občutljivosti za ljudi v stiski

Družina, drugi Bičkov filmski dosežek

Železne stopinje (dokumentarni film o začetku slovenske heavy metal scene)