ZDRAVJE

Rojevanje in umiranje odnosov

Septembrsko deževno jutro. Poletje se je poslovilo … Strmim skozi okno in razmišljam … In me prešine: rojevanje in umiranje letnih časov je tako zelo podobno rojevanju in umiranju odnosov.

Spomladi narava oživi, se razcveti v vsej svoji bujnosti in daje novo upanje vsemu živemu na tem svetu. Tako kot zunaj vse zeleni, začenja brsteti, odpirati cvetove, ki iščejo sončne žarke, vonj španskega bezga pa nam polni srce in dušo, tudi mi na trenutke v življenju zelenimo, brstimo, cvetimo, čakamo na nekaj novega, odpiramo svoje misli in srce, pripravljeni na nekaj novega, pripravljeni, bolj kot sicer, v svoje srce sprejeti nove ljudi, ki nam bodo polepšali življenje, in, upamo, tudi mi njim.

Pride poletje, vse drhti, se pozibava v vročini, želeč si dežnih kapljic, ki bi osvežile naravo. Narava je umirjena, počasi se pripravlja, da bo dala tisto, kar je pridelala, kar je obrodilo … Tako ljudje v svoji pomladni vznesenosti nad novimi osebami, ki so se nas dotaknile, počasi opazujemo in čakamo, kaj bodo prinesli novi odnosi, bodo obrodili v nekaj več, se bodo stkali v prijateljstva, nove ljubezni, jih bo poletna ploha osvežila, dala tisto več, tisto nianso, ki znance prestavlja v nekaj več, jih potisne v višjo sfero?

Narava počasi prehaja v jesen. Lepo, čudovito, pisano, dišečo jesen, ki zna s svojimi obilnimi padavinami kdaj tudi spraviti v nevarnost življenja živih bitij, ki si delimo privilegij bivati z njo, v njej. Pa vendar nam njeni obilni darovi, ki jih je uspela roditi jeseni, prinašajo veselje, njeni prelepi živopisani listi nam dajejo radost, dokler … Dokler se počasi ne začne poslavljati in se pripravljati na dremež, na tako potreben zimski počitek. Tako je tudi z našimi odnosi. Začetno, lahko rečemo pomladno in poletno navdušenje nad njimi počasi mineva, počasi se začenjamo spet zapirati vase, nismo več tako odprti, pripravljeni sprejemati človeka takega, kot je, malo bi ga popravili tu, pa malo tam, pa tisti nam več ne odgovarja, pa oni nam ni všeč, pa … Ždimo v svojem kokonu in čakamo, da nas in naše odnose počasi odnese v jesen.

Zima naravi daje potreben počitek, vse zaspi, dnevi so kratki, včasih moreči, včasih prav melanholični, pa drugič spet lepi … Narava je zaspala, če nam nakloni sneg, pod lepo belo snežno odejo, če nam ga ne podari, nas zna zalivati z dežjem, da še poveča občutek melanholije, tesnobe, žalosti … Nobenega upanja na vidiku. Oziramo se v nebo, kaj nam bo poslalo, dnevi minevajo v svoji kratkosti. Tako nastopi zima tudi v naših odnosih. Zamrznejo. Če imamo srečo, so pod debelo mehko snežno odejo, dremajo pod njo, uživajo, kratki zimski dnevi so jim pogodu, ker se lahko posvečajo drug drugemu … Če nimamo sreče ali ne znamo ali smo pozabili, kako, naše odnose zaliva dež, najprej jesenski, potem mrzel, zimski, povsod mokro, blatno, skrivajoče se drug pred drugim, dokler preprosto ne – umrejo.

Pa je res treba, da je tako? Je res treba dopustiti, da nam naši odnosi kar spolzijo skozi prste, kar pridejo in odidejo v zmrzal, zimo, oledenijo? Moramo svoja srca zares prekriti z debelo ledeno plastjo in pustiti, da ostanejo tam nekje pod njo, globoko zakopana, trohneča? Prepričana sem, da je za nekatere prav, da odidejo, ker preprosto nimajo več česa iskati v našem življenju, za druge, nekatere nove, je prav, da jih ne sprejmemo, če čutimo, da nam delajo škodo … Za nekatere pa se splača potruditi. Tistim moramo pustiti, da pomladno vzcvetijo, poletno dozorevajo, jesensko zorijo in potem pozimi tlijo, tlijo v svoji neskončni ljubezni. Smo pripravljeni pomladno brstenje prenesti v zrelost jeseni in dremanje zime, ne da bi pustili, da odide? Smo pripravljeni tudi na težke jesenske deževne dni, na zmrzal, ki nam želi kdaj vkleniti srce? Smo se pripravljeni boriti za tisto, kar je v življenju nekaj najbolj svetega – odnos? Smo pripravljeni ogreti svoje srce, ko ga želi pokriti zimska zmrzal, in ga odpreti prijatelju, partnerju, sestri, bratu, staršem, otrokom? Smo pripravljeni stopiti čez poledenela tla, ko pridemo do njih, ali pa se pobrati, ko pademo čeznje? Smo v takih trenutkih pripravljeni sprejeti roko ali jo ponuditi v pomoč? Če pogledamo globoko vase, bomo našli odgovore, našli tisto, kar si želimo za naše odnose, pa nas včasih strah drži nazaj. Odprimo svoja srca odnosom, pustimo jim brsteti v pomladnem upanju, poletni rasti, jesenski pisanosti in prijetnem zimskem dremežu.

Pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, najdete me na www.andrejatasic.si in v živo v Ljubljani, na Šmartinski 106.

Povezane vsebine:

Razumeti nerazumljivo

A ni škoda, tako »fejst« človek, pa pije!

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka