IZJEMNO ODKRITJE

Risbe Zorana Mušiča več desetletij čakale, da jih odkrijejo

Trst, 30. november
Več kot leto dni je novinar Primorskega dnevnika Igor Devetak skrbno varoval skrivnost, ki so mu jo zaupali ob odkritju tržaškega zgodovinarja Franca Cecottija. Šele minulo nedeljo je lahko o tem končno poročal. Najbrž je težko čakal, da je lahko v Primorskem dnevniku napisal, kako je Cecotti julija lani med urejanjem arhiva partizanskega združenja VZPI-APNI naletel na mapo z napisom “Risbe taborišče Dachau”, njena vsebina pa je povzročila izjemno presenečenje in zadovoljstvo.

Foto: Ena od najdenih risb, avtor: Primorski dnevnik

Vznemirjen Cecotti je namreč triindvajsetim risbam pripisal avtorstvo Zorana Mušiča, saj je na njih prepoznal slikarjevo roko, na dvajsetih risbah pa je bil tudi avtorjev podpis.

“Z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, ni na svetu druge zbirke s tolikimi Mušičevimi dachauskimi risbami. Neznanec, verjetno deportiranec – toda gotovosti o tem danes še ni –, jih je po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katerega je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih. Odločil se je, da morajo ostati v lasti partizanskega združenja,” so napisali v časniku.

V nadaljevanju je Primorski dnevnik zapisal, da so risbe veljale za izgubljene, avtor naj bi jih namreč izgubil po vrnitvi v Slovenijo, med begom v Italijo pred povojno komunistično represijo. Celo prek časopisnih oglasov je morebitnega najditelja prosil, naj mi jih vrme.

Risbe sodijo v serijo tistih, ki jih je Zoran Mušič ustvaril leta 1945 med tragično konfinacijo v nemškem koncentracijskem taborišču v Dachauu in ob osvoboditvi.Nekatere imajo pretresljive naslove, kot so Osteklenele oči, Eden brez krste, Lačen sem.

Kustosinja Narodne galerije, Mateja Krapež, je po navajanju STA odkritje označila za zelo pomembno, saj gre za originalne risbe, ki jih je Mušič v taborišču risal med 29. aprilom in začetkom junija 1945. Večinoma so najbrž nastale med čakanjem na prevoz.

“Takrat je nastalo okrog 200 risb, okrog 100 jih je odbral in vzel s sabo. Nekaj jih je podaril prijatelju Ivu Gregorcu, ki je bil takrat z njim, nekaj pa jih je tudi sam izgubil. Potem je objavil oglas, da jih je izgubil nekje na poti med Sežano in Postojno, in prosil, da mu jih pošljejo v Ljubljano. Najverjetneje so te, ki so jih našli v Trstu, ravno iz tega svežnja risb,” je najdbo komentirala za STA.

Foto: Zoran Mušič, avtor: Wikipedia

Zgodovinarja Franca Cecottija je nepričakovano odkritje pretreslo do kosti, je dejal na novinarski konferenci v osrednjem tržaškem muzeju novejše umetnosti Revoltella, kjer bodo odslej dragoceno pridobitev hranili in predstavljali javnosti.

Na razstavi naj bi jih predstavili med 26. januarjem in 2. aprilom prihodnje leto.

Slikar Zoran Mušič (1909–2005) se je rodil v Bukovici v Vipavski dolini, po študiju na zagrebški likovni akademiji pa je slovenski javnosti postal znan po pismih in risbah v Slovencu. Leta 1943 se je po nemški zasedbi preselil v Trst, kjer ga je leto kasneje gestapo skupaj z drugimi antifašisti deportiral v Dachau; prav Slovenci so mu tam pomagali preživeti. Že prej je skrivaj narisal nekaj risb, po osvoboditvi taborišča, ko so jetniki skoraj dva meseca čakali na vrnitev, pa jih je nastalo še lepo število (okoli 150), vse z motiviko trpljenja, lakote in smrti njegovih sojetnikov.

Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji. Znane so tudi njegove vedute Benetk ter starostni avtoportreti. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

 

NF