NE PREZRITE

Redka školjčna sipina v Ankaranu

Zanimiv pojav, za katerega sta zaslužna človek in narava, najdemo v zalivu Polje blizu koprskega pristanišča. Gre za 170 metrski pas obale, pokrit s tisočimi lupinami polžev in školjk. Pravimo mu pokopališče školjk oziroma školjčna sipina.

Nastala je po izgradnji bližnjega tovornega pristanišča, saj so morali zaradi velikih ladij poglobiti morsko dno. Ves mulj, ki so ga pri poglabljanju počistili iz morja, so odložili na obalo. Z leti je dež spral mulj, ostale so samo lupine polžev in školjk, ki so bile dolga leta ujete v njem. Sipina je površinsko majhna, a po številu vrst zelo bogata. Na njej so našli 135 vrst polžev in školjk, kar predstavlja 35 odstotkov vseh polžev in školjk v Sredozemlju. Veliko vrst je zelo majhnih, saj zrasejo do največ centimetra.

Najpogostejši polži na sipini so svedrci (Turitella communis). To so polži, ki živijo na muljastem dnu in jih je na sipini ogromno. Veliko je tudi slonovih zobčkov, mehkužcev, ki spominjajo na miniaturne slonove okle. Našli smo tudi velike lupine čokatih in bodičastih volekov (Hexaplex trunculus in Murex brandaris), danes pa lahko najdemo le manjše lupine zgoraj naštetih vrst. Veliko je tudi lupin ostrig (Ostrea edulis) in različnih vrst pokrovač (hrapava, gladka, trnasta).

Školjčne sipine niso pogost pojav. Najbolj znana je školjčna sipina na otoku Sanibel na Floridi. V Evropi sta znani samo dve školjčni sipini, ena je v Španiji, druga pa v Ankaranu.

Jan Simič je diplomirani biolog. Zanimajo ga morski nevretenčarji, predvsem mehkužci. V letih zbiranja je nabral obsežno zbirko polžev in školjk, ki je sedaj na ogled v Muzeju školjk v Piranu.

V bližini školjčne sipine je slani travnik, ki je prav poseben ekosistem za mnoge druge organizme. Je zatočišče za različne vrste ptic, na njej so našli redke hrošče in posebne slanoljubne rastline.

Zaradi številnih obiskovalcev sipine se je mnogo lupin že zdrobilo v prah, veliko pa so jih tudi odnesli s seboj. Še vedno pa lahko najdemo tudi malo večje zaplate celih lupin. Da bi se školjčna sipina ohranila, bi lahko naredili dvignjene lesene poti, da obiskovalci ne bi hodili po krhkih in občutljivih lupinah. Ker se zavedamo, da školjčna
sipina ni večna, smo v Muzeju školjk v Piranu eno vitrino posvetili prav temu pojavu. Ogledate si lahko 50 različnih vrst polžev in školjk iz te sipine. Nekatere so milimetrske, med njimi so tudi zelo redke, ali pa celo take, ki jih ni več mogoče najti.

Jan Simič