ZDRAVJE

Razumeti nerazumljivo

Nadaljujem s svojim pisanjem o zasvojenosti z alkoholom, težavi, ki je v Sloveniji zelo razširjena. Ker o alkoholu ni nikoli preveč besed, ker je zaradi njega toliko zlomljenih duš, ker je zaradi njega toliko razbitih družin, ker je zaradi njega toliko nesrečnih otrok, ki zaradi alkoholizma pri starših nosijo posledice vse življenje. Morda pa bo moje pisanje kakor drobec v brezmejni Sahari vsesplošne sprejemljivosti pitja, ki bo vsaj malo prispeval k večjemu razumevanju in ozaveščenosti.

Slovenci pijemo. To je dejstvo. Rada rečem, da pijemo od rojstva do smrti. Zapijemo rojstvo otroka in starčevo smrt. In vse vmes. (Govorim o povprečju, izjeme samo potrjujejo pravilo.) Kaj je tako lepega v alkoholu, da ne moremo brez njega? Zakaj je tako nenavadno, da ne rečem čudno, če človek ne pije?

»Daj, popij nekaj, se boš takoj bolje počutil. Sedi k nam in spij nekaj, kaj se tako kislo držiš? Po enem kozarčku bo bolje … Ne piješ? Ja, saj ni čudno, da si tako tečen, tečna …« Vam je kaj znano?

In kako, za božjo voljo, lahko pričakujemo od nekoga, ki pije preveč, da bo kar čez noč prenehal, ko pa je toleranca do pitja tako visoka! Ko pa znamo v alkoholu najti rešitev za vse! Kako naj dopovemo doraščajočim otrokom, najstnikom, da je alkohol nekaj slabega, nevarnega, če pa navadno že od malega opazujejo odrasle, kako ga ob vsaki priložnosti vzamejo v roke. Kako naj jim dopovemo, da obstajajo drugačne rešitve za težave, ko pa vidijo, da je najlažje nekaj spiti, pa si takoj boljše volje?

Zakaj potem takšno obsojanje ljudi, ki imajo težave z alkoholom, kazanje s prstom za njimi, posmehovanje in prezir, ko pa smo tako obkroženi z njim, da se sliši nenavadno, če rečeš, da na tvoji rojstnodnevni zabavi pa alkohola ne bo?

Nihče, ki je postal zasvojen, si te poti ni izbral. Tako kot vi je enkrat poskusil alkohol, a žal se – v nasprotju z vami, ki teh težav nimate – ni mogel več ustaviti. Zakaj, sprašujete? Genetika, okolje …, predvsem pa bolečina, ki jo nosi s seboj in s katero se ni znal soočiti drugače. Gabor Mate, znani pisec o zasvojenosti, pravi, da se za vsako zasvojenostjo skriva bolečina, da se njo spopada prav vsak zasvojenec. A prav ironično je, da si skoraj nihče, ki je zasvojen, tega ne prizna.

»Ne vem, o čem govorite,« slišim na terapijah, »pri meni doma je bilo vse »okej«, moji starši so bili enkratni, moje otroštvo prav tako. Sam sem tisti, ki sem pil, sam sem odgovoren za to.«

Pa tukaj ne gre za valjenje krivde na starše, daleč od tega, gre preprosto za ugotavljanje, iskanje, raziskovanje, če hočete, tistih občutij, ki so se nam porodila ob naših starših. Pri zasvojenosti in sicer. Vedno iščemo in brskamo, zakaj so določeni obrambni mehanizmi, med katere spada tudi alkoholizem, nastali. Kaj je tisto, kar je bilo tako nevzdržno, da je bilo treba poiskati drugačen izhod?

Verjamem, da je za nekatere alkoholizem toliko bolj obsojanja vreden, ker naj bi se človek sam odločil da bo pil, in medtem ko imamo precej več razumevanja za druge težave, s katerimi se ljudje spopadajo, smo pri alkoholu brez milosti.

Ko bi kdaj slišali zgodbe ljudi, ki so se rešili alkohola, ko bi bili kdaj priča njihovi bolečini, njihovi grozi, ko pripovedujejo o letih, nekateri desetletjih, svoje agonije z alkoholom, ko bi slišali pričevanja ljudi, kako jim ob pitju ni bilo prav nič lepo, morda na začetku, tako kot je vsakomur, ko nekaj malega spije, pozneje pa so doživljali pravo grozo! Ko moraš že zjutraj nekaj spiti, da lahko kolikor toliko normalno funkcioniraš! Ko je alkohol tvoja edina preokupacija. Ko ves čas razmišljaš, ali ga je še dovolj doma, kam si ga skril, so morda domači odkrili tvoje skrivališče? In ko bi bili kdaj priča ljudem, ki so se tega pekla rešili! Koliko veselja, koliko radosti, koliko ljubezni, do sebe in drugih, koliko sočutja do drugačnih! Kako zelo so ti ljudje povezani, kako zelo stojijo drug ob drugem, vztrajajo ob padcih, jim pomagajo vstati … Kako zelo veseli so, ker živijo svobodno! Takrat bi morda doumeli, kako zelo nemogoče je opisati trpljenje, ki so ga doživljali ob pitju, in kako zelo nemogoče je opisati svobodo, v kateri živijo zdaj.

Vsi bijemo bitke v življenju, vsi se srečujemo s padci in vzponi. V življenju, pravijo, je neizbežno, da si ves čas podajata roko žalost in veselje, strah in pogum, jeza in mir … Eni smo za spopadanje z njimi našli takšno, drugi drugačno rešitev. Če smo lahko sočutni do svoje rešitve, smo lahko morda tudi do rešitve drugih?

Pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, najdete me na www.andrejatasic.si in v živo v Ljubljani, na Šmartinski 106.

Povezane vsebine:

A ni škoda, tako »fejst« človek, pa pije!

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka