SKRITI KOTIČKI SLOVENIJE

Raziščite mesto velikih zakladov

Šempeter leži v objemu hmeljskih nasadov obširne Celjske kotline, ki jo s treh strani obdajajo s cerkvami ozaljšane hribovske kulise. Kljub valovitim obronkom, je na Spodnjem Savinjskem, kot se imenuje ta del Štajerske, pogled prostran in pomirjujoč. Ponuja kar 18 urejenih kolesarskih poti različnih težavnostnih stopenj, ki povezujejo lokalno kulinariko in znamenitosti. Med njimi izstopa kraška jama, ki jo je očitno klesal sam hudič, če pomislimo, da je moral na Štajerski konec prinesti kraško geološko osnovo. Imenuje se Pekel, iz nje priteče potok Peklenščica in pozimi se iz nje kadi! In če dobro pogledamo, se nam hudič ob vstopu v jamo tudi razkrije. Vsekakor znamenitost, ki jo je potrebno vnesti v izletniški koledar.
Dr. Andreja Breznik

Zgodovina jame Pekel

Jama Pekel je stara več kot 3 milijone let in je bila zatočišče že našim davnim prednikom, saj so v njej našli živalske in človeške kosti iz paleolitika. Jama Pekel je edina jama v Sloveniji, v kateri so našli ostanke pračloveka. Drugod so našli le orodje, orožje, ognjišča in druge sledi njegovega obstoja. Domačini so že pred mnogimi stoletji dobro vedeli, da jama obstaja, vendar so se je bali. Bili so namreč prepričani, da temačna luknja v podzemlju ne more biti nič drugega kot vhod v pekel, prebivališče hudičev. Zato so ji tudi nadeli ime jama Pekel.

Začetki raziskovanja jame

Za prvo omembo in začetek urejanja jame je zaslužen zdravnik dr. Travber iz Žalca, ki je leta 1860 uredil jamo za obiskovalce in dal postaviti prve lesene brvi v začetnem delu. V drugi polovici 19. stoletja je za jamo izvedela širša javnost. Zasluge za to ima graški profesor Reibenschuh, ki jo je leta 1866 prvi strokovno raziskal in kasneje svoje izsledke objavil v raznih publikacijah. Ponovno je zanimanje za jamo naraslo med leti 1890 in 1905, ko je za njo skrbel žalski tajnik Ivan Kač. Podpisi iz leta 1880 in pozneje dokazujejo, da so jamo v prejšnjem stoletju radi obiskovali, v njej naj bi prirejali celo zabave.

Urejanje jame za turiste

Jama je nato za nekaj časa utonila v pozabo, dokler je ni leta 1972 za obiske turistov usposobilo Turistično društvo Šemepeter v Savinjski dolini. Na njihovo pobudo so jo prvi raziskali jamarji iz Prebolda in Ljubljane. Pri raziskovanju se je leta 1969 smrtno ponesrečil mladi jamar Anton Suwa. V spomin nanj so v jami postavili spominsko ploščo in po njem poimenovali Suwin rov.

Ko so jamarji raziskali jamo, so člani turističnega društva začeli z napeljavo elektriko in urejanjem poti. Od takrat so zgradili in osvetlili več kot 1159 m varno urejenih poti. Leta 1997 so za obiskovalce odprli tudi del jame, ki je bil prej dostopen samo za jamarje. Tam je čudovit podzemni slap z dobrimi 4 metri vodnega padca, najvišji podzemni slap v Sloveniji, ki je obiskovalcem dostopen z neposredne bližine.

Rimska nekropola

Grobišče je v času Rimljanov ležalo vzdolž severne strani ceste Emona–Atrans–Celeia, na južni strani pa je takrat tekla reka Savinja. Rimskodobno naselje (vicus) je najverjetneje ležalo tik ob glavni cesti, vendar vemo o njem zelo malo. Del grobišča je v 3. stoletju namreč spodkopala reka Savinja v poplavi, ki je prizadela vso Savinjsko dolino. Spomeniki, ki so stali najbližje strugi, so popadali vanjo in se ohranili, ker jih je prekril rečni pesek, ostali pa so sčasoma končali kot gradbeni material.

Odkritje in izkopavnja

Do odkritja nekropole leta 1952 je prišlo povsem naključno, ko so pri zemeljskih delih v sadovnjaku naleteli na kip sedeče ženske. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je skupaj s sodelavci Pokrajinskega muzeja Celje in Univerze v Ljubljani prevzela izkopavanja, ki so trajala do leta 1956. Raziskan je bil predel nekdanje struge Savinje, v katerem so ležali deli podrtih grobnic. Izkopavanje se je leta 1964 nadaljevalo na vzhodni strani naselja, kjer so odkrili še en del šempetrske nekropole. Na 9 metrov široki in 315 metrov dolgi cesti so odkrili veliko grobnih parcel, temeljev grobnic in posameznih grobov.

Rekonstrukcija grobnic

Že med izkopavanji so preučevali možnosti rekonstrukcije grobnic. Nekaj let po izkopavanjih so izdelali načrte in leta 1960 odpli arheološki park s štirimi v celoti obnovljenimi grobnicami in številnimi manjšimi nagrobniki.

V muzeju na prostem si lahko ogledate prečudovite grobnice Rimljanov, ki so delo vrhunskih mojstrov takratnega časa in spadajo med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji in srednji Evropi.

Rimska cesta

Južno od opisanega grobišča so odkrili rimsko cesto, ki je tekla vzdolž rimske nekropole. Skupaj z obcestnima jarkoma je bilo makadamsko cestišče široko 9 metrov, ob njem pa lahko še danes vidite obnovljene tlorise grobnic in manjših grobov iz časa Rimljanov