GLASBA

Rad bi še kdaj nastopil na Melodijah morja in sonca

Legendarni primorski pevec z enim najbolj prepoznavnih glasov pri nas je vedno v pogonu. Ker je aktiven na različnih področjih, ga ni lahko “ujeti” za pogovor ob kavi. Si pa za slednje po hudi nesreči leta 2015 vzame veliko več časa.

Prijetno hripavi glas, ki nas je najprej navduševal v zasedbi Faraoni, potem v solo vlogi, se ni pustil mračnim mislim Slavka, ki se je bal, da nikoli več ne bo pel, le malce počitka si je vzel. Da bi ob Slavkovi vrnitvi na oder zazvenel v svoji najboljši formi.

Foto: Osebni arhiv

Doma ste v Crikvenici na Hrvaškem. Kako ste pristali na obali, v Piranu?

Uradno sem prišel leta 1980, to pomeni, da sem dobil tu naslov, ki je ostal isti vse do danes in sem ponosen na to. Sem pa že prej prihajal sem s svojo skupino z Reke. Potem sem v diskoteki na Bernardinu spoznal Ireno … Rdeče kavbojke, blond, kratke lase, krasna frizurca, ravno takrat je začela delati na osnovni šoli. Kolegom iz skupine sem preprosto rekel, naj se lepo vrnejo, a brez mene.

Pred dvema letoma ste si omislili nekajmesečni dopust, za katerega ste si sicer izbrali dokaj nenavaden dopustniški kraj, a vrnili ste se s povsem novim pogledom na svet. Se še vedno držite življenjskega sloga, s katerim ste takrat začeli?

Absolutno, čeprav ga moram še malo popraviti, nisem še čisto zadovoljen z njim. Izogibam se alkohola in cigaret, ogromen poudarek pa je na prijateljih. Ugotovil sem namreč, da sem tu bil res na dnu, da se nisem zavedal, kakšne ljudi imam okrog sebe. Takrat, ko sem to najbolj potreboval, se jih je kar nekaj izjemno izkazalo s svojim odnosom do mene. Po tem dogodku šele vidim, kaj je res pomembno. V pogovoru z zdravniki sem odkril, da igra pomembno vlogo v človekovem življenju psiha. Sam sploh nisem vedel, kaj to je. Zdaj je zame dogodek, ko spijem s kom kavo in malo poklepetam.

Po mnenju bolnišničnega osebja je bila za vaše preživetje bistvena izjemna borbenost za življenje. Ste borbeni tudi sicer? Za katere stvari ste se pripravljeni boriti še danes?

Vsekakor. Zelo sem borben. Morda ne boste verjeli, ampak dal bi kri za Portorož. Zame je ta kraj moja nova družina. Ljudje so me sprejeli in vedno sem jim govoril, da bi bilo dobro, ko bi končno nehali z delitvijo na leve in desne. Otroci rastejo, vse bomo izgubili. Veliko smo že, ker ni več občutka pripadnosti. Tudi sam nisem zadovoljen z današnjim Portorožem in Piranom. Leta 1980 je bil Portorož takoj za Dubrovnikom in Opatijo. Svojim Portorožanom govorim, da ne držijo več skupaj, to je največja ovira.

Kaj pa glasba? Ljubezen do nje je prav tako lahko v veliko pomoč v kritičnih obdobjih človeka. Je tudi vas ohranjala pri življenju?

Absolutno. Glasba me spremlja od otroštva. Medtem ko so moji vrstniki igrali nogomet, sem jaz moral vaditi klavir. Po nesreči sem se najbolj bal tega, da ne bi mogel več peti. To bi bil šok. Najsrečnejši človek na svetu sem bil, ko so mi zdravniki dejali, da bom lahko še naprej pel. Brez tega si namreč ne predstavljam življenja.

Ko govorimo o vašem glasbenem udejstvovanju, ne moremo mimo skupine Faraoni. Koliko časa ste bili njen član in kako se spominjate tistega obdobja?

Šest let sem bil član skupine. Žal nismo funkcionirali najbolje, zato smo se na koncu tudi razšli. Sam sem se skupini pridružil kasneje in vedno sem imel občutek, da so na eni strani oni, na drugi pa jaz. Lahko pa neskromno rečem, da je skupina po mojem prihodu postala veliko uspešnejša. Mislim, da se razlog skriva v tem, da sem skušal najti stik s publiko. Hotel sem jo začutiti, in potem sva vzpostavila nekakšen dialog. To je pritegnilo ljudi. In seveda pesmi.

Foto: Osebni arhiv

Faraoni so bili nekakšen primorski fenomen. Nanizali so vrsto uspešnic, nastopali v tujini, v čem je bila skrivnost?

Leta 1994, če se ne motim, sem prišel po osmih letih iz tujine, potem pa se je nekega dne na vratih pojavil Nelfi (Depangher) in rekel, da nimajo “frontmena” in da sem edini, ki lahko prevzame to vlogo. Isto leto smo že zmagali na Melodijah morja in sonca. Avtorji glasbe so pisali skladbe zame, predvsem Enzo, in te skladbe so bile strašne. Midva z Enzom sva bila takrat fantastičen tim, v skupini in izven. Najbrž je bila v tem skrivnost.

Leta 2000 ste se dokončno poslovili in krenili na samostojno pot. Potegnili ste črto, to je bil tudi naslov prve samostojne skladbe, s katero ste takrat zmagali na MMS.

To je zanimiva zgodba. Z Danilom sva bila strašna prijatelja, vedno rečem, da je bil moj glasbeni oče. On me je zavohal in verjel vame. Potem ko sem najavil, da zapuščam Faraone, me je med gostovanjem v Mariboru v eni oddaji poklical in predstavil željo takratnega župana za novo skladbo, katere avtor bi bil on sam, besedilo bi napisal Drago Mislej – Mef, za aranžma bi poskrbel Marino Legovič, zapel pa bi jo jaz. Čez nekaj časa smo se dobili pri Danilu … odprl je predal in predme položil tekst z naslovom Črta. Berem, berem in rečem: “Ma ta tekst je napisan zame. To je moja kariera!” Bil je Mefov tekst, napisan za Aniko, ki pa se ni realiziral. Čisto vse je bilo usklajeno.

Ste kot solo pevec dosegli, kar ste želeli?

Zaenkrat ja. Moja velika neizpolnjena želja, če se temu lahko tako reče, je, da bi še nastopal na Melodijah morja in sonca in tekmoval. Uvrstitev mi sploh ni pomembna, zadnji ali prvi, čisto vseeno. Avditorij jemljem kot svoj dom. Pa žal ni etično, ker sem umetniški vodja festivala. Zelo sem ponosen na ta festival, zato bi še nastopal na njem.

Na odru vas videvamo pogosto, imate v bližnji prihodnosti v načrtu tudi kakšen samostojni koncert?

Mora biti v načrtu, ker kot vse kaže, bo konec januarja izšel novi CD. Z njegovim izidom pride tudi koncert. Ampak pri meni mora koncert trajati tri ure.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Drago Mislej – Mef: Panika je moja muza

Lea Sirk: Od šova Znan obraz ima svoj glas pričakujem ogromno izkušenj

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Poslanstvo Bunkerfesta je spodbujanje ohranjanja lokalne glasbene scene

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro