SKOZI ČAS

Proces izlivanja fekalij je bil strogo nadzorovan

Evo jo, to bo to, sem si rekel, ko sem našel razglednico z začetka dvajsetega stoletja. Odnesel sem jo do tete Jolande in ji rekel: »Končno imam dokaz o zlivanju fekalij v morje.«

Začetek 20. stoletja

Teta me je poučila, da gospe na sliki le na grobo perejo perilo v morju, saj so za manj pomembna opravila uporabljali kar morsko vodo.

Do izgradnje vodovoda v tridesetih letih minulega stoletja je bila sladka voda v Piranu dragocena. Njena količina je bila odvisna predvsem od padavin. V sušnih letih je vode primanjkovalo. Domačini so deževnico zbirali v mnogih vodnjakih po Piranu.

Proces izlivanja fekalij pa je bil natančno določen in strogo nadzorovan. Že pred šesto uro zjutraj so se ljudje začeli zbirati v vrsti, ki se je vlekla vse od stare obale prek Pusterle proti Trgu 1. maja. Teta je bila takrat še mala deklica, nočna posoda je bila zanjo pretežka. Zato je pomagala svoji mami Anni tako, da je držala mesto v vrsti. Ob določeni uri so v spremstvu stražnika začeli z izlivanjem odplak v morje. Čas izlivanja so določili z dolgotrajnim in natančnim opazovanjem vodnih tokov. Izbrani čas je bil najugodnejši, da so tokovi odplake odnesli s seboj na odprto morje. Tisti, ki je zamudil, je moral z izlivanjem počakati na naslednji dan.

Igor Štibilj

Povezane vsebine:

Piranski trolejbus

Kaj mi pripoveduje stara slika Pirana