ZDRAVJE

Prazniki in odnosi

Na kaj pomislite ob besedah praznični december? Marsikdo je najbrž nejevoljen ob tem, da se je zadnja leta tudi k nam preselila navada zgodnjega okraševanja mest, ponujanja oh in sploh ugodnih potovanj za praznike in neverjetnih prazničnih popustov, ki dajejo vtis, da bomo zamudili prav vse, če se ne odločimo za nakup prav zdaj. In tako se vračate domov s polnimi vrečkami, ne da bi sploh vedeli, kaj imate v njih, in z grenkim spoznanjem ob zlaganju iz njih, da večine pravzaprav niti ne – potrebujete. In si obljubite, da drugo leto ne boste spet nasedli. Spet drugim je ta zgodnja praznična norija všeč, ker jim obuja in zbuja nekaj čarobnega, nekaj lepega, mehkega in toplega.

Sama ne zapadam v mrzlične praznične nakupe, se pa rada sprehodim skozi okrašena mesta, skozi množico ljudi, ki je takrat, vsaj meni se zdi tako, drugačna. Bolj odprta. Bolj topla. Bolj prijazna. In me ne moti okrašenost že na začetku decembra, ker imam rada pisane in živahne stvari, ki dajejo vtis življenja, energije, radosti in ljubezni. Rada imam praznike na splošno, december pa še posebej, ker mi obuja spomine na doma preživete božiče, na toplino, na dom … Na čas, ko je bilo tudi v naši hiši vse malce drugače, že vonj je bil drugačen, kot da se je vse malo upočasnilo … Pa sneg je bil takrat, ki je tudi zunaj pridušil norijo časa. Pa kot da smo se takrat bolj slišali, bolj videli, bolj razumeli, bili bolj strpni drug z drugim, bolj sočutni, bolj ranljivi, bolj topli.
Za nekoga čar, za drugega pa je lahko najhujša nočna mora. Pa tu ne govorim o darilih, ko že kar ne vemo, kaj bi še kupili, da bi bili bližnji zadovoljni, ali o tem, da si nekateri, na katere vse preradi pozabimo, tudi v času praznikov, daril ne morejo privoščiti, ampak o pravi nočni mori, v kateri se znajde marsikdo, ker prazniki pomenijo – več bližine.

Pred časom me je znanka, ko sem obujala spomine na praznike in se veselila novih, prekinila: »Ti se kar veseli, mene pa oblije smrtna groza, ko pomislim na praznike.« Kako letos spet ne ve, kako se bosta z možem dogovorila, pri čigavih starših bosta preživela božič, lani sta bila pri njenih, letos pa ne ve, ali bo lahko moža spet prinesla okoli ali ne. Pa kuhanje! Pa pečenje! Pa kupovanje daril! Pa vse je na njenih ramenih, ker moža te stvari ne zanimajo. Ne, on se raje zabava s prijatelji, s katerimi načrtujejo, kje bodo preživeli silvestrovo. In se venomer dobivajo in načrtujejo. Ona pa je tako zelo sama. »Saj bi vse naredila, res, ni problema, če bi le pokazal vsaj malo zanimanja. Če bi me vprašal, ali kaj potrebujem, če bi sam kaj predlagal, če bi me poslušal, slišal, ko mu govorim, kako neskončno utrujena sem že zdaj in kako šele bom! Ko bi me vsaj slišal, ko mu rečem, da bi bila jaz najraje doma. Z njim in otrokoma. Za božič in novo leto. Pa me samo začudeno pogleda, češ a se mi je zmešalo, in zamahne z roko. Saj smo vendar vedno sami doma, pa ne bomo menda še za praznike! Prava groza me prime, ko se spomnim na to!«

In tukaj se navadno zatakne. Kako preživeti skupni čas, ko pa ga vendar nismo vajeni? Saj smo vendar po cele dneve odsotni, tistih par ur na dan, ki smo jih prisiljeni po službi preživeti skupaj, že nekako potrpimo, za praznike so pa pred nami celi dnevi druženja, pričakovanj, ki jih imamo, od sebe in od drugih, in se bojimo, da jih ne bomo izpolnili, ali da jih drugi ne bodo izpolnili nam … In se prazniki namesto v nekaj lepega spremenijo v nekaj, česar ne želimo doživeti nikoli več. A se nam to iz leta v leto ponavlja.

Bližina je namreč tista, ki naj bi nam nudila največ, ki naj bi nas osrečevala, nam nudila varnost, pa bežimo iz nje, ker dostikrat v njej najdemo ravno tisto, česar se bojimo. Bojimo se biti sami s sabo in z drugim, bojimo se videti, kaj je tisto spodaj, kar nas onesrečuje, kar nam ne da dihati, kar nas odpelje v beg, pred sabo in pred bližnjim. Pred tistim, ki naj bi nam bil najbliže, pa imamo včasih občutek, da sva svetlobna leta narazen.

Kaj je tako bolečega, da s tem ne zdržimo? Kaj je tako težkega, da si tja ne upamo pogledati, v strahu, da nas bo pogoltnilo vase, da ne bomo več zmogli ven? Kaj so tisti naši najgloblji strahovi? Da bomo v intimi, v bližini, pokazali, kaj resnično smo, pa smo ves čas skrbno skrivali v sebi? Pred sabo in pred drugimi? Pa saj ravno zato smo skupaj. Saj ravno zato smo srečali svojega sopotnika v življenju, da z njim delimo vse svoje rane, vse svoje bolečine, vso svojo bit. Ni naju naključje pripeljalo skupaj, skupaj sva zato, da pomagava drug drugemu celiti točno te rane, ki si jih ne upava priznati, da si podava roko v najini skupni bolečini, da se v njej srečava in začutiva. Si iz nje pomagava. Drug drugemu namreč vzbujava točno tista občutja, ki sva jih nekoč že doživljala, vzbujava si točno tista hrepenenja, ki so nekoč ostala neuslišana, vzbujava si vrednost ali nevrednost, samo da to skupaj zaceliva. In to je tista groza, ki se vzbuja v nas ob misli na bližino. Podoživljanje starih ran, starih občutij. Ker smo upali, da se nam to s tem človekom ne bo dogajalo, pa, kakšno razočaranje!, se nam dogaja ravno to. In to je tista edinstvena priložnost, da rasteva skupaj. Da sva ranljiva. Da si zaupava. Da verjameva, da bova skupaj zmogla. Brez tega ne gre. Brez ranljivosti, brez zaupanja, brez priznanja, da naju je strah, da padava skupaj in hkrati lahko rasteva skupaj, žal ne gre.

Pa če bi letos vrgla čez ramo vse obveznosti, ki jih čutita do svojih primarnih družin, do svojih sorodnikov? Pa če bi si letos rekla, ne, nikamor ne greva, doma bova, z otroki, če so, če jih ni, pa sama, ker je to odličen čas za naju. Ker je to odlična priložnost, da se ponovno spoznavava in spoznava. Da dava priložnost najinim notranjim potrebam, da dava priložnost ponovnemu zaupanju in ustvarjanju varnosti. Vajini bližnji bodo že preživeli. Verjamem, da bosta tudi vidva.

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka. Pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, najdete me na
www.andrejatasic.si in se srečate z mano v Ljubljani, na Šmartinski 106.

Povezane vsebine:

Kdo sem jaz? Kdo si ti? In kdo sva midva?

Rojevanje in umiranje odnosov

Razumeti nerazumljivo

A ni škoda, tako »fejst« človek, pa pije!