INTERVJU

Povojni kaos v Istri: Zaradi neznanja so bile storjene usodne napake

Alessandra Argenti Tremul od leta 1999 službuje kot novinarka na regionalnem RTV centru Koper – Capodistria. Diplomirala je iz zgodovine na Univerzi v Trstu in doktorirala iz Zgodovine Evrope in Sredozemlja na Univerzi na Primorskem. Nagrajena je bila za televizijsko delo na natečaju Istria Nobilissima in za novinarsko delo na natečaju Paolo Lettis, ki vsako leto potekata v okviru italijanske avtohtone narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem.

Kot novinarka je pripravila in vodila številne dokumentarce, serije oddaj ter kot samostojna raziskovalka objavila prispevke o zgodovini Istre v 20. stoletju s poudarkom na obdobju po 2. svetovni vojni. Takrat je večji del Istre ostal prazen kot posledica množičnih migracij, posebno z odhodom večinoma italijansko govorečih avtohtonih prebivalcev. V izpraznjena mesta so prišli ljudje iz različnih delov Jugoslavije, kar je povzročilo nova razmerja med prišleki in staroselci, pa tudi velike družbene, gospodarske in kulturne spremembe.

Z Alessandro Argenti Tremul smo se pogovarjali o njeni doktorski dizertaciji, v kateri je raziskovala usodno prvo desetletje po koncu vojne. Osrednja nit raziskave je, da temelji na uradnih arhivskih fondih iz različnih mest in držav, kar pripomore k njeni verodostojnosti.

Foto: Alessandra Argenti Tremul, avtor: osebni arhiv

Lani ste v Piranu predstavili doktorsko dizertacijo z naslovom Odnos uprave Slovenskega Primorja (Cona B STO) do italijanskega prebivalstva : Koper 1945-1957. Od kod ste črpali gradivo zanjo? Temeljila naj bi namreč izključno na uradnih dokumentih.

Pregledala sem okrog 35 različnih fondov, večinoma iz Slovenije, pa tudi s Hrvaške, Srbije in majhen del iz Italije. Skušala sem združiti čim več gradiva različnih avtorjev, da sem tako dobila zelo široko sliko. Prva sem raziskala gradivo iz nekdanje Jugoslavije – slovensko, hrvaško in srbsko. Arhivi so bili odprti že prej, a gradivo ni bilo urejeno. Dodatno težavo raziskovalcem predstavlja jezik, za verodostojno raziskavo moraš zelo dobro razumeti italijansko, slovensko in hrvaško (srbohrvaško/srbsko). Pogosto se namreč zgodi, da v eni škatli dobiš gradivo v štirih jezikih.

Katere so tiste značilnosti istrskega področja po 2. svetovni vojni, ki so v osnovi pomenile zapleten proces urejanja življenja? Sestava prebivalstva, različni sistemi po posameznih mestih …

Najprej je potrebno pogledati malo dlje v preteklost. Po prvi svetovni vojni sta se Italija in takratna prva Jugoslavija sporazumeli, da bo meja potekala v Dalmaciji. Slednja se je tako razdelila, območje do Zadra je pripadlo Italiji, od Zadra naprej pa Jugoslaviji. Prvi eksodus se je zgodil že takrat, saj je ogromno ljudi italijanske narodnosti iz Splita, Dubrovnika … odšlo v Zadar, Pulo ali Trst. V Rimu so takrat ustanovili ministrstvo, ki se je ukvarjalo izključno z na novo pridobljenimi ozemlji, minister pa je postal Francesco Salata s Cresa, ki mu je kot visokemu uradniku Deželnega sveta Istre v avstrijskem obdobju celo uspelo doseči sporazum med Italijani, Hrvati in Slovenci v Istri, a se ta ni udejanil, saj je prej izbruhnila prva svetovna vojna.

Področje Istre ni bilo tako atraktivno, saj so tu bila mesteca z majhno ekonomsko močjo. Celotno drugo vojno in po njej so se borili za Trst. Med mesti v Istri so bile velike razlike, zato je potrebno pogledati vsako posebej. V mestih so bili Italijani, na obrobju Slovenci, vmes pa sta bili obe narodnosti. V teh krajih so ljudje lahko imeli enak priimek, pa so se eni deklarirali za Italijane, drugi za Slovence. Ni se točno vedelo, kdo je kdo.

Kakšno je bilo dejansko stanje v Primorju po podpisu mirovne pogodbe pa do ustanovitve STO, 15. septembra 1947?

Na slovenski obali se je dve leti čakalo, kaj se bo zgodilo, večjih selitev ni bilo, kot po vsaki vojni pa so bila ponekod prisotna osebna maščevanja. Celotna Evropa je preživljala težko obdobje, zmanjkalo je hrane, dela, vse je bilo treba obnoviti. Tako Angleži (v coni A) kot Jugoslovani (v coni B) so ljudem nudili pomoč, dejansko so tekmovali, kdo bo dal več, da bi jim olajšali življenje in jih pridobili na svojo stran. V Trstu, na primer, je po osvoboditvi takratna slovensko-jugoslovanska oblast odprla javne menze, ki so hranile več tisoč ljudi. Slovenska ministrstva so z javnimi naročili skušala pridobiti delo za velike industrije v tržaški pokrajini, kjer je bilo veliko delavcev (Slovencev in Italijanov), ki so podpirali ljudsko oblast. Čeprav ni bilo še jasno, komu bo to ozemlje pripadalo, je slovenska oblast dala plačo vsem učiteljem, v italijanskih in slovenskih šolah.

V virih najdemo zapise, da naj bi bilo dokaj mirno do protesta 30. oktobra 1945 v Kopru. Za kakšen protest je šlo?

30. oktobra 1945 so jugoslovanske oblasti ukazale, da morajo ljudje predati vse lire, ker bodo dobili jugolire. Te pa v Trstu niso veljale. Tako so bili dvakrat oškodovani, najprej so izgubili že zaradi same menjave, potem pa še z valuto, ki je nihče ni hotel imeti in je veljala izključno v coni B. Protestirali so, ker niso hoteli denarja, ki ni veljal. Veliko jih je delalo v Trstu, kjer so dobili plačo v lirah, pa je niso mogli v celoti prinesti domov, ker so jim del vzeli na meji. Uraden argument za menjavo je bil, da so bile lire stare, zmečkane, da se bodo potrgale, prav tako pa so lire pomenile, da je tu še vedno Italija, zato jih niso hoteli.

Po tem protestu naj bi se začeli prvi odhodi. Med njimi še niso bili “navadni” prebivalci. Kdo je odšel prvi?

Takoj po koncu vojne so šli tisti, ki so bili vpleteni v fašizem ali nacizem. Niso čakali, da pridejo partizani, ker so se bali, kaj se bo zgodilo. Takoj so odšli tudi vsi tisti, ki so prišli iz Italije po prvi vojni, zaradi dela ali so bili premeščeni kot uradniki. Ena skupina je šla v Trst, druga pa tudi v Pulo, ki je bila najprej v coni A. Takoj za njimi so odšli tisti, ki so izgubili položaj zaradi spremembe sistema, delo, zemljo ali funkcije, določene osebe so hotele ohraniti državno delovno mesto.

Med prvimi, ki so odšli, naj bi bili tudi učitelji. Zakaj?

Nekateri učitelji so zapustili Istro, ker so hoteli ohraniti svoje delovno mesto v Italiji. Odšli so tudi tisti, ki se niso strinjali z novim izobraževalnim sistemom, in tisti, ki so hoteli opravljati le poklic učitelja, ne da bi bili politično aktivni, hodili na obvezne politične seminarje, se vključili v partijo. Italijanska vlada je sicer storila vse, da bi ostali. Da bi se izognili zaprtju šol, so vsem učiteljem, včasih tudi vsem zaposlenim v italijanskih šolah, ne glede na njihovo vpletenost z ljudskimi oblastmi, ponudili celo plačo, tako da so imeli dvojno, poleg jugoslovanske še italijansko. Nekateri so izvedeli za to dvojnost in so jim zaradi zavisti grenili življenje. Ko so odšli skoraj vsi, so jih začeli nadomeščati s slovenskimi, ki so znali italijansko, nekateri pa so prišli tudi iz Italije in drugih krajev Istre.

Foto: Eksodus iz cone B, avtor: osebni arhiv

Do kakšnih težav je prišlo v šolah? Zaradi pomanjkanja otrok so se nekatere celo zaprle.

Takoj po vojni so odprli slovenske in italijanske šole, vsi so šli v svoje, a že v šolskem letu 46/47 so se začeli zapleti. Centralni komite je namreč ustanovil komisijo, ki je opravila pregled šol in določila, v katero šolo bo kdo šel. Mislili so namreč, da otroci, ki so obiskovali italijanske šole, niso Italijani, temveč italijansko govoreči Slovenci, ki so zaradi potujčevanja pozabili slovenščino. Tako so veliko italijanskih otrok poslali v slovensko šolo, čeprav niso razumeli jezika. Kako so določili, kam bo kdo šel, ni napisano. Najbrž po priimkih, a ker so te na istrskem polotoku zamenjali večkrat, niso bili ravno pravi kriterij. V koprskem okraju so po Londonskem sporazumu preverili njegovo implementacijo – da se zaščiti slovensko manjšino v Italiji in italijansko v Jugoslaviji. Učitelji so namreč iskali pomoč, češ da učenci ničesar ne razumejo. Težave so imeli slovenski učitelji v zamejstvu in italijanski na obali. Ugotovili so, da so se uradniki odločali, kdo bo šel v katero šolo, ne da bi koga kaj vprašali.

Morda so mislili, da je bilo na slovenski obali tako kot v Ljubljani, ko so bili žrtev hude in nepravične okupacije, in so sklepali, da Italijani v resnici niso Italijani, ampak Slovenci, ki so jih pred vojno poitalijančili. Nekateri niso vedeli, da je tu bilo avtohtono prebivalstvo, ker so prišli iz notranjosti. Ko so ugotovili, je bilo prepozno. Obstajajo tudi dokumenti, v katerih so zapisali, da so naredili določene napake. Zaradi neznanja je bilo storjenih veliko usodnih napak.

Ker je število otrok v italijanskih šolah začelo upadati, so nameravali nekatere šole zapreti. Gimnazija v Izoli je delovala samo tri leta, ker ni bilo zanimanja. V Londonski sporazum so zato vključili seznam obstoječih šol, in te so morale ostati. Tako za italijansko manjšino pri nas, kot slovensko v Italiji. Vsi so se ves čas trudili, da bi se obdržale, vpis se je drastično zmanjšal zaradi selitve prebivalstva.

Najhujši eksodus se je zgodil med leti 1953 in 1956. Zakaj šele tako pozno?

Avgusta/septembra 1953 pride do velikega spora med Italijo in Jugoslavijo zaradi določanja državne meje. Oboji so se namreč uprli, kar je privedlo do spora in postavitve fizične meje. Mejo so sicer imeli že prej, a predstavljala jo je le narisana bela črta. Kljub kontroli jo je bilo lahko prečkati, ker niso tako natančno opazovali, mnogi pa so imeli tudi dovolilnico, s katero so lahko šli na delo, v šolo, bolnico, slednjo sta plačali obe začasni upravi, torej Angloameričani ter Jugoslovani, poleg njih pa še italijanska vlada preko skrbništva ezulom. Dnevno se je zgodilo od 3 do 4.000 prehodov meje.

S postavitvijo fizične meje v obliki žice je ni mogel nihče več prečkati, izjema so bili rešilec, policija, vojaška policija in diplomati. Ta ukrep je pomenil katastrofo za ljudi, ki niso mogli več prodajati rib, zelenjave, niso mogli v šolo, na delo. Življenje se jim je preprosto ustavilo. Če je kdo ob postavitvi meje ravno delal v Trstu, se ni mogel vrniti v Koper. Številne družine so bile ločene, saj so eni ostali na eni, drugi pa na drugi strani.

Fizična meja je bila postavljena oktobra 1953 – kriza se je sicer začela že prej, prisoten je bil strah pred novo vojno, ozračje je bilo napeto, stala pa je dve leti – do avgusta 1955.

Foto: Prireditev italijanskih kulturnih društev, 1951, Piran, avtor: osebni arhiv

Po dveh letih sta se začeli Italija in Jugoslavija končno pogovarjati in iskati rešitev, da bi zaustavili odhode.

Odhode s koprskega območja so hoteli ustaviti z Videmskimi sporazumi, neko obdobje pa so celo zavračali vloge za izselitev.

Oktobra 1954 – po Londonskem sporazumu – sta se začeli Italija in Jugoslavija dogovarjati, kako rešiti problem z množičnimi odhodi, kar je privedlo do Videmskih sporazumov, ko smo dobili slavno prepustnico, s katero so želeli prepričati ljudi, da ne bežijo, temveč ostanejo, saj jim je omogočala normalnejše življenje. S prepustnico se je namreč znova odprla meja, življenje se je močno izboljšalo, celo toliko, da je sprožilo prihod ljudi iz notranjosti Slovenije.

Kateri so bili razlogi za odhode avtohtonih prebivalcev?

Poleg vpletenosti s poraženci so bili še politični razlogi – nestrinjanje z državno ureditvijo, ohranjanje italijanskega državljanstva, združitev z družino, strah pred služenjem vojaškega roka, iskanje dela, položaja ter osebni razlogi. Prav tako so se med seboj prepričevali, naj gredo, bilo pa je tudi nekaj propagande s strani raznih političnih skupin, ki so strašili ljudi pred novo državo. Obstajajo pa tudi zapisi o nepojasnjenem pojavu, ko so v nekem trenutku prišli posamezniki, ki so prebivalce spodbujali, naj odidejo, a noben dokument ne razkrije ozadja. Znano je le, da so prišli iz Trsta, kdo jih je poslal, pa ne vemo. Največ odhodov je seveda povzročilo zaprtje meje.

Prav tako moramo razumeti, da se je veliko ljudi odločilo za odhod, potem ko so odšli vplivni ljudje, kot so duhovniki, učitelji in drugi, ki so predstavljali nekakšno avtoriteto. Ljudje so se bali ostati, zato so raje šli za njimi.

Koliko ljudi je uradno odšlo iz mest in kdaj?

Leta 1945 je bilo v Kopru 22.500 Italijanov, marca 1953 16.593, decembra 1954 10750, marca 1955 8900, zanimiv pa je podatek, da je bilo avgusta 1955, torej po Videmskih sporazumih 7000, kar je okvirno število tistih, ki bi lahko ostali, pa so kljub temu še vedno odhajali in jih leta 1956 ostane le še 3000.

Foto: Alessandra Argenti Tremul, avtor: osebni arhiv

Kako so potekale selitve, kako so dobili dovoljenje zanje? Nekateri so se kasneje želeli vrniti, pa se niso mogli. Zakaj?

Ena možnost je bila uradna selitev, druga pa beg (posamično ali organizirane skupine, ki so prevažale ljudi čez mejo – to je postala prava poslovna priložnost, ki je pritegnila iskalce lahkega zaslužka). Pri uradni selitvi so morali poslati prošnjo z natančnimi podatki na notranje zadeve, kjer so jim nato določili, kaj lahko vzamejo s seboj. V arhivu je več kot 20.000 takšnih vlog.

Da, mnogi so hoteli nazaj, a če so šli uradno, se niso mogli več vrniti. Če so šli na skrivaj, so se lahko vrnili na isti način, a o tem se ni vedelo. Uradno se ni vrnil nihče. Po Videmskih sporazumih je bilo 8000 beguncev v begunskih taboriščih, ki so hoteli nazaj, saj so bili v zelo hudi stiski, večina med njimi ni imela ne dela ne stanovanja nekaj let. Njihove hiše tukaj so bile še vedno prazne, pa jim kljub temu niso dovolili vrnitve. Zakaj, ni znano. Morda so se držali pravila, po katerem so imeli po mednarodnem sporazumu eno leto časa za odločitev, na kateri strani bodo, ta pa je očitno bila nepreklicna.

Po največjem eksodusu je prišlo do sprememb tudi v uporabi jezika.

Prva leta po vojni so vsi politiki v Istri govorili oba oziroma tri jezike. Ko so jih po letu 1953 zamenjali, so novi govorili le še slovensko. Posledično se je dvojezičnost začela zmanjševati. Pri nekaterih pomembnih stvareh ni bilo več dovoljeno uporabljati italijanščine. Italija je izgubila, Jugoslavija zmagala, govorilo pa naj bi se v jeziku zmagovalcev. Naj opomnim, da je statut STO imel boljša določila o dvojezičnosti oziroma trojezičnosti kot kasnejši Londonski memorandum.

Kako bi na kratko povzeli to burno obdobje, ki še danes povzroča sive lase marsikomu v Istri?

Prva leta po vojni na naši obali ni bilo večjih sprememb – tisti, ki so ostali, so živeli enako kot prej, hodili k maši, imeli veliko organizacij, verskih, športnih, kulturnih. Na začetku so bili povsem svobodni pri svojih aktivnostih, potem pa so jih začeli usmerjati. Ker so bili v mestih samo Italijani, so za njimi ostala izpraznjena mesta, ki so jih naselili ljudje iz notranjosti, ki pa niso znali niti besedice italijansko, če niso bili iz širšega Slovenskega Primorja ali Istre. S spremembo prebivalstva se je začelo vse spreminjati. Zato se je tudi takrat dogajalo, da je kdo od “ostalih” odšel, ker so bili osamljeni.

20 let po Londonskem sporazumu, leta 1965, so izvedli raziskavo, s katero so želeli ugotoviti, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so ostali. Odkrili so tudi take, ki so ostali popolnoma sami, zaradi česar so dali zemljo občini, da bi jih v zameno kdo pazil.

Na koncu so vse spremembe preživeli, se prilagodili, a za to je bil potreben čas, stvari se niso mogle urediti v enem tednu, mesecu ali letu. Dokler je v mestih ostala kakšna polovica ljudi, je še nekako šlo, čim manjša je postajala ta skupina, težje je bilo ostati. Počutili so se namreč osamljeni, vse je bilo prazno, niso imeli družbe, z nikomer se niso mogli pogovarjati. Drugi niso prišli takoj, neko obdobje so bila mesta dobesedno skoraj prazna. V vsem tem povojnem kaosu je prišla do izraza človeška narava, tisti, ki so bili zlobni, so postali še bolj zlobni in izkoristili kompleksno situacijo, večina pa se je vključila v nov družbeni in politični sistem ter živela v miru in sožitju.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Istra je izjemen, a nadvse občutljiv potencial

Tartinijevo priznanje v roke vsestranske Fulvie Zudič