AKTUALNO

»Povezani smo ne le bolj obiskani, ampak se nas tudi dlje sliši«

Pogovor s Slobodanom Simičem – Simetom, očetom blagovne znamke Muzeji Piran.

Muzeji Piran – pojem, ki močno odmeva v mnogih krogih – za kaj pravzaprav gre?

Muzeji Piran je blagovna znamka, ki izpostavlja izjemno historično in kulturno bogastvo mesta, ki je shranjeno ter interpretirano v kar devetih muzejih. Vsak muzej običajno pokriva eno področje, vsi skupaj pa ponujajo odmevno in edinstveno zgodbo o našem mestu in morju.

Katere inštitucije so združene v blagovno znamko Muzeji Piran?

Muzej podvodnih dejavnosti, Pomorski muzej »Sergej Mašera«, ki skrbi tudi za spominsko sobo Giuseppeja Tartinija, Muzej školjk, Pinacotheca Minorum v minoritskem samostanu, Mediadom Pyrhani, Župnijski muzej in cerkev sv. Jurija, Akvarij Piran, Obalne galerije Piran, ki so muzej likovne umetnosti in skrbijo tudi za galerijo Hermana Pečariča.

Taka interesna združitev nadvse različnih inštitucij, nekatere so javni zavodi, druge so zasebne inštitucije, cerkvene ustanove itd., je pri nas izjemno redka in smo prav ponosni na to, kar smo naredili.

K sodelovanju smo povabili tudi GIZ (Gospodarsko interesno združenje) Piran, ki je takoj prepoznal potencial nastajajoče blagovne znamke in omogočil nastanek čudovite skupne zgibanke Muzeji Piran, ki jo priporočam vsem, na voljo je v najbližjem TIC-u (Turistično-informacijskem centru) v vseh pbalnih mestih. Ob skorajšnji prenovi njihovega portala se bo lahko z znamko Muzeji Piran seznanil ves svet, saj bomo predstavljeni kakovostno in večjezično.

In še to! Znotraj projekta Muzeji Piran je nastala tudi piranska muzejska pot, sedaj pa pripravljamo predlog, da se ta tudi označi po mestu.

Kako je prišlo do zamisli o združitvi?

Vsi piranski muzeji so sicer majhni, a nadvse izvirni in kakovostni – prav vsi. A kaj, ko večina ljudi za njih niti ne ve. Niti mnogi domačini ne vedo zanje, kaj šele gosti, ki pridejo v mesto le za dan, dva. Smisel muzejev pa je ravno v tem, da to izjemno bogastvo kulture in lepote, ki je tam shranjena, vidi kar največ ljudi. Razmišljanje in anketa, ki je bila izvedena leto prej, sta hitro pokazala, kje tiči problem. Do ljudi namreč pridejo informacije o dveh ali treh muzejih, o ostalih pa ne. Postavilo se je torej vprašanje, kako na čim bolj učinkovit način ljubitelje kulture in muzejev seznaniti z vsemi muzeji v Piranu in jim tako ponuditi celodnevno doživetje ob ogledu teh izjemnih inštitucij. In odgovor je bil – ko pride tak obiskovalec v nek piranski muzej, mora v njem izvedeti tudi za vse ostale – od tu naprej je vse teklo hitro.

Združeni muzeji pomenijo ravno to: na enem mestu prek čudovite in informativne skupne zgibanke, ki jo imajo vsi muzeji v ličnih stojalih, izveš za vse piranske muzeje. V istih stojalih pa so tudi ločene informacije za vsak muzej posebej, tako da dobiš vse želene informacije o vseh piranskih muzejih v vsakem piranskem muzeju.

Praktično pa to pomeni, da se na ta način povečuje obisk vsakega muzeja posebaj. In vsi cilji povezovanja so tako doseženi.

Ali bo nastala tudi skupna, mogoče cenejša vstopnica?

Mogoče bo sčasoma prišlo tudi do tega, ni pa to bistvo povezovanja. Še manj pa cenejša vstopnica. Naj poudarim, da so vstopnine v vse piranske muzeje nadvse nizke, mislim celo, da so glede na ponudbo prenizke. In omikanim, kulturnim ljudem, ki so tipični obiskovalci muzejev, skupna vstopnica, ki bo za pol ali en evro cenejša, ne pomeni nič. Pomembna je kulturna vsebina, zgodba, doživetje. Sodobni in kakovostni muzeji so ravno to – kulturni centri, ključno torišče prijetnega in poučnega doživetja. To v Piranu imamo, zato je ključen problem, kako v hiperprodukciji informacij priti s pravo informacijo do ciljnega obiskovalca. In to so Muzeji Piran.

Ali je s tem projekt zaključen?

Mislim, da se šele prav začenja. Povezani smo namreč ne le bolj obiskani, ampak se nas tudi dlje sliši in skupaj lahko udejanimo kakovostnejše, odmevnejše in donosnejše kulturne projekte. Sedaj delamo tudi na nekakšni obliki formalizacije združenja, da bomo lahko začeli učinkoviteje reševati mnoge muzejske težave, ki jih imamo vsi, kot so pomanjkanje depojskih površin, lažje pridobivanje domačih in mednarodnih razpisov in podobno.

Med pogostimi vprašanji, ki jih slišimo v Portorožu in drugod, je tudi, kaj se je zgodilo z Muzejem torbic, edinstvenim muzejem, ki ga je zavod MEDITERANUM leta 2016 odprl in v začetku letošnjega leta zaprl. Ali je res, da odhaja iz Portoroža?

Če bi me to vprašali pred pol leta, bi takoj odgovoril pritrdilno, saj smo že precej naredili za selitev muzeja. Potem pa so se začele dogajati zanimive stvari. Vedno več Portorožanov nas je spraševalo, zakaj nimajo več tega muzeja. Sedaj je stvar taka, da bomo z domačini in KS Portorož imeli sestanek, na katerem bomo razpravljali o tem, ali in kako naj muzej ostane v Portorožu. Pojavila se je namreč skupina ljudi, ki so pripravljeni za to nekaj narediti.

Foto: Slobodan Simič – Sime

No, če smem, bi kar sedaj zaprosil, da nam vsi, ki bi želeli priti na to snidenje, to sporočijo na zavod@mediteranum.si, da jim sporočimo, kdaj in kje se bomo dobili. Istočasno se je pojavil evropski razpis, ki lahko v precejšnji meri in dolgoročno poskrbi za delovanje muzeja, na katerega smo se prijavili, a nihče ne ve, ali bomo pri tem uspešni. Kakorkoli že, konec tega ali v začetku naslednjega leta bo dokončno znano, kaj se bo z muzejem dogajalo oziroma kje in kdaj bo ponovno odprl svoja vrata.

Naj pa ponovno izpostavim, da je bil Muzej torbic poizkus zavoda MEDITERANUM, da bi oživeli eno izjemnih portoroških značilnosti, o kateri malokdo ve, kako pomembna je bila, lahko pa bi znova postala osrednja zgodba Portoroža in širše okolice. Ta prostor ima namreč izjemno zgodovino mode, saj so se v njem srečevali aristokrati in sploh vsi visoki sloji. Ker to zgodovino sedaj dobro poznamo, imamo pričevanja, fotografije in predmete, smo zaokrožili še prvi del muzeja, ki to vse prikazuje, doslej pa ga ljudje še niso imeli priložnost videti.

Muzej torbic torej ni zgolj zbirka zanimivih torbic od 18. stoletja do danes, namenjena ogledu?

Želeli smo povečati prepoznavnost in konkurenčnost Portoroža in celotne slovenske obale z edinstvenim muzejem torbic kot reprezentativnim predstavnikom modne zgodovine tega prostora. Tako zastavljen bi se lahko kasneje širil v smeri muzeja mode, ki je naša nadvse velika in pomembna zgodba s temelji na bogati modni zgodovini obalnega prostora. Z modo so povezana velika svetovna imena, ki so nas skozi zgodovino obiskovala.

Zakaj pa ste ga sploh zaprli?

No, odprli smo ga v prepričanju, da bomo v času enoletnega preizkusnega delovanja finančno uspeli pridobiti vsa potrebna sredstva za njegovo nemoteno delovanje. Trg se je odzval sicer le malo slabše, kot smo predvideli, ostali deležniki pa so za ta nov produkt pokazali veliko manj zanimanja, kot se je zdelo, ko smo se o tem pogovarjali pred otvoritvijo muzeja. In v poslovnem svetu ni veliko filozofije. Stroške je potrebno ustaviti in poiskati novo rešitev. Zato smo muzej začasno deponirali. Je pa trg pokazal dvoje: da je tak muzej v Portorožu izjemno dragocen, zaželen in potreben, ter da potrebuje za stabilno poslovanje nekaj več časa.

Mauro Belac

Povezane vsebine:

»Biološka raznovrstnost našega morja jemlje dih vsakemu, ki si za to vzame čas«

Istra je izjemen, a nadvse občutljiv potencial

Muzej školjk v Piranu tudi to sezono vabi k obisku

Uspešna sezona in minus v blagajni