SKOZI ČAS

Potopitev parnika San Marco

Zgodbo o usodi parnika San Marco sem nekoč prebral v nekem časopisu, pripovedoval pa jo je tudi Enzo Petronio, oče mojega prijatelja Fabia. Po vojni se je družina preselila v Trst. Mnogo let so hodili v Piran na poletne počitnice, s Fabiom sva vsa poletja najinega lepega otroštva preživela skupaj na piranski Punti.

V časih pred drugo svetovno vojno se je glavnina prometa odvijala po vodi. Za stare Pirančane je bil San Marco, imenovali so ga “el vaporeto”, okno v svet. Povezoval je Piran z ostalimi istrskimi obmorskimi mesti in Trstom.

Bil je 9. september 1944. Mali Enzo Petronio se je z ostalimi otroki igral na Tartinijevem trgu. Oče Giovanni (Nini) je bil v svoji delavnici, kjer je popravljal kolesa in šivalne stroje. Tišino je presekal zvok letal, zaslišal se je hrup mitraljezov in oddaljene eksplozije, ki jih je veter občasno še poudarjal.
Nini je vzel daljnogled, malega Enza prijel za roko in stekel na veliki pomol. Povzpela sta se na zidek in pogledala proti Savudriji. V daljavi sta zagledala letala, ki so preletavala ladjo. Z vsakim preletom so ladjo obstreljevali z mitraljezi, nato pa odvrgli še nekaj bomb.

Ljudje so se zgrozili: »Toda … to je San Marco! Naš parnik! Prekleti Angleži, kaj vendar počnejo? Ampak to je civilna ladja, ne vojaška! Prekleto, prekleto!”

Ninija so pretresala čustva, vendar ni hotel prestrašiti malega Enza. Dal mu je daljnogled, da je tudi on lahko malo opazoval. Da otrok ne bi preveč videl, ga je prekinil in mu z mirnim glasom rekel: »Glej, poskušajo zadeti parnik! Upajmo, da jim ne bo uspelo. Pridi, greva domov!»

Doma je mati Octavia sedela v kuhinji in mirno strmela v ognjišče. Bila je zamišljena, zvoki napada so ji misli popeljali na pokojnega sina Augusta. 16. decembra 1943 je padel pod rafalom na postaji v Padovi. Enzo je zagledal mamo, stekel k njej in jo objel.

Nini je zgrabil težko suknjo in stekel nazaj v pristanišče do vojaških čolnov. Poveljnik piranskega UNPA (združenja proti letalskim napadom), ki je ravnokar pritekel, je možem naročil: “Vzemite velik motorni čoln. Peljite z največjo hitrostjo, v nekaj minutah boste tam. Poskrbite za ranjence, vkrcajte jih v čoln. Ladja se lahko vsak trenutek potopi. Ja, Petronio, pojdite tudi vi.”

Črn dim se je dvigal z nesrečne ladje, od daleč plamenov niso videli. Čoln je hitel proti rtu Savudrija. Na določeni točki parnika niso več videli. Može je spreletelo: “Potopil se je!«

V resnici se je ladja nekako zlila s skalami obale. Črn dim je izdajal, da je še vedno tam. Letala so nesrečno ladjo še vedno obletavala in nanjo stresala smrtonosni tovor. Možje na čolnu so tiho zrli predse. Poznali so ljudi, ki so potovali s tem parnikom. Razmišljali so, kako bodo pomagali prijateljem in jih izvlekli iz vode.

Nini je vedel, da je na ladji njegova poročna priča Veronese. Srčno je upal, da bo prijatelja našel živega in zdravega. Njihovemu čolnu so sledili drugi, a so bili še daleč zadaj. Ko so bili na pol poti, so videli, da so se letala združila v formacijo in odletela, kmalu so izginila.

San Marco je nasedel ob obali, rahlo je bil nagnjen na levo stran. Plameni so se dvigali s krme. Desno stran ladje so razcefrale krogle. Nadgradnja, dimnik in jambori so bili hudo poškodovani. Član posadke je z gestami kazal posadki čolna, naj pristane ob boku ladje, ki je bil bolj oddaljen od skal. Povedal je: “Na krovu imamo veliko mrtvih in ranjenih! Vse, ki so lahko hodili, sem poslal na kopno! Naredite, kar je možno.”

Položaj je bil kot na bojišču. Povsod so ležali mrtvi in ranjeni, na krovu ladje, v notranjih prostorih, v čolnih, na lestvi, na skalah in v vodi. Najhuje pa je bilo na kopnem. Letala so streljala tudi na ljudi, ki so se z ladje rešili na kopno. Trupla so ležala, razkosana po bližnji obali. Tudi med njimi je bilo veliko mrtvih. Preživeli so le tisti, ki so se uspeli skriti za najvišjimi skalami ali v bližnji grapi.

Preživeli so povedali, da je bilo tokrat poleg rednih potnikov na ladji večje število nemških vojakov v uniformah. Pozneje so izvedeli, da so bili ti nemški vojaki namenjeni v Udine na izobraževanje za rokovanje s protiletalskim radarjem, ki je bil nameščen v notranji Istri. Britanski piloti so morda zaradi množice uniformiranih potnikov mislili, da gre za ladjo za prevoz vojakov.

Med preživelimi je Nini našel Veroneseja, ladijskega strojnika, ki jo je odnesel brez praske. Sosed, oče Enzovega sošolca, ki je bil poveljnik palube, je v napadu izgubil življenje. Preživele in ranjene so s hitrimi čolni prepeljali v Piran, mnogi so zaradi poškodb umrli v naslednjih dneh. Mrtve so v Piran prepeljali z ribiškimi bragoci (tradicionalna lesena ribiška dvojambornica). Obupani Pirančani so med njimi našli svoje sorodnike in prijatelje.

Letalski napad na ladjo je terjal 155 žrtev, vključno s petimi člani posadke. 105 ljudi je napad preživelo.

Igor Štibilj

Povezane vsebine:

Piran je bil v 2. svetovni vojni trikrat tarča zračnih napadov

Proces izlivanja fekalij je bil strogo nadzorovan