AKTUALNO

Potem pa so nas cigani zamenjali

Nekoč so matere otrokom, ki so kaj zakuhali, rekle: »Ko si bil še čisto majhen, si bil izredno lep in priden otrok, potem pa so te cigani zamenjali.« Kaže, da se je to pripetilo mnogim od nas.

Povsem človeško je, da je naša podoba o nas samih subjektivno izkrivljena, ker se pač vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Enako izkrivljena je naša slika drugih ljudi, saj jih ocenjujemo skozi oči lastne subjektivnosti. Ko končno spoznamo, da nekdo ni takšen, za kakršnega smo ga imeli, je jasno, da so ga cigani zamenjali.

Ko se je sredi osemdesetih končalo obdobje slovenske popevke in punka, je v naš glasbeni vsakdan zarezala harmonika. Na začetku sem še mislil, da gre za muho enodnevnico in bo potem šlo vse spet po starem, saj smo vendar generacija otrok cvetja in imamo rock že zapisan v genih.

Pa se je pokazalo, da takšnega genskega zapisa ni, in začel sem se spraševati, ali je mogoče, da so cigani celo rock generacijo zamenjali za »frajtonarje”, medtem ko sem v dar sprejemal vinilke Beatlov, Stonesov in Grupe 220, “ki jim zdaj samo napoto delajo.”

Potem so si sledili dogodki, ki so, eden za drugim, počasi razbijali mojo podobo odprte družbe svobodomiselnih ljudi. Začelo se je s politizacijo in polarizacijo nekdanjih prijateljev. Rezultat je bilo neuspelo srečanje članov tako imenovane komune desetega nadstropja nekdanje FSPN, na katerega smo prišli zgolj Primorci, vsi ostali pa so s svojimi strahovi in svojo jezo ostali doma.

Potem so nekateri naši znanci in prijatelji nenadoma oblekli drage obleke, si zavezali kravate, postali politiki, direktorji, lastniki in končno ugrabitelji države v tranziciji. Med njimi so bili sinovi nekdanjih partizanov, bivši mladinski in partijski funkcionarji, skratka ljudje, od katerih bi človek pričakoval prav nekaj drugega.

Presenečeni nad tako obsežno zamenjavo ljudi skoraj nismo opazili, da naši vrstniki oziroma njihovi otroci spreminjajo odnos do šole in da so pri tretji generaciji že pripravljeni z odvetniki hoditi na roditeljske sestanke in groziti posameznim učiteljem zaradi navadne šolske ocene.

Drago Mislej – Mef

“Če me je v šoli učitelj potegnil za ušesa, ker sem delal kažin, si tega nisem upal povedati doma, ker bi mi jih naložili še starši,” si zdaj pripovedujemo na raznih šolskih obletnicah in pozabljamo, da imajo takšen sprevržen odnos do šole starši, ki so pravzaprav naši otroci. Ali je mogoče, da smo jih mi vzgajali, da je učitelj ali profesor zgolj prepreka, preko katere je treba, zlepa ali zgrda. Kdo jih je prepričal, da šola ni hram učenosti, ampak zgolj karierno sito oziroma komisija v bitki talentov.

Kdo je iz naših otrok naredil neusmiljene borce za koristi njihovih otrok? Mi!

Seveda, šele potem, ko so nas hudobni cigani zamenjali.

Drago Mislej – Mef, iz ene od junijskih izdaj tednika Mandrač.

Povezane vsebine:

Izvoljenci niso vedno izvoljeni

Kako je nič postalo kar nekaj