KULTURA

Poslanstvo Bunkerfesta je spodbujanje ohranjanja lokalne glasbene scene

Čeprav je bilo skoraj že odločeno, da letos Bunkerfesta v izolskem Arrigoniju ne bo, se je četrta izvedba enodnevnega festivala, ki vsako leto ponuja široko paleto zvočnih nians, le zgodila.

Foto: Peter Jenko

Mladi so poleg otrok tista krhka, ranljiva skupina, ki naj bi ji posvečali posebno pozornost, saj predstavljajo našo prihodnost. Vsaka občina, ki da kaj nase, ve, da je naložba v mlade, naložba v prihodnost kraja. A če se lokalnim oblastnikom slučajno zgodi, da v preobilici dela za svoje občane nehote pozabijo na tiste, ki se prebijajo skozi turbulentno obdobje mladostništva, je dobro imeti “pri roki” kakšnega energičnega odraslega fanta, ki jih bo na to opozoril. V Izoli se je za to vlogo odločil Matjaž Gergeta, eden od ustanoviteljev KD Bunker 1981. Ko se je nekoč, med vestnim opravljanjem svojega poslanstva, znašel pred sedanjim izolskim županom, in mu potožil, da mladina v Izoli nima česa početi, da dogodki nimajo ne repa ne glave, mesto pa nobene strategije, mu je prvi mož občine predlagal, naj sam naredi festival. Vse ostalo je zgodovina.

Bunkerfestu so v Kulturnem društvu Bunker 1981 zaupali posebno poslanstvo, poleg spodbujanja raznolikosti skuša izpostaviti težave zaradi pomanjkanja prostorov, prizorišč in širše podpore lokalni kulturni sceni. Festival je v bistvu povabilo, klic, prošnja za pomoč pri poskusu ohranitve tovrstne scene. Vsi, ki nastopijo na bunkerjevem odru, med njimi so tudi mladi bendi, dokazujejo, da kljub nemogočim razmeram obstajajo skupine, ki ustvarjajo kakovostno glasbo.

Bunkerfest je dobil ime po društvu, ime društva pa predstavlja prostor, v katerem domuje, nahaja se namreč v nekdanjem zaklonišču. Okrog 40 ljudi trenutno pridno vadi v bunkerju, ki so ga takrat še nadebudni in malce zaletavi mladeniči “zaskvotali” (nastanili brez dovoljenja) leta 1998. Ob prihodu je bil pogorel prostor brez elektrike, ki ga je krasil dva metra visok kup smeti, sedaj pa ima osem prostorov za vaje, dnevno sobo in skladiščni prostor. Njegovi uporabniki so občasno deležni tudi visokih obiskov, poleg župana, seveda.

“Pri nas je bil recimo Ross Robinson, ameriški glasbeni producent, ki je odkril skupine, kot sta Slipknot, Korn, delal z Limp Bizkit, The Cure, Sepulturo. Ko sem mu rekel, da plačujem 30 evrov najemnine, je skoraj začel jokati, saj je on plačeval 300. Nekaterim se zdi še teh 30 preveč,” je dejal Gergeta.

Matjaž sicer še vedno podpira “skvotanje”, a poudarja, da nikoli ne smeš zapreti vrat, temveč se moraš pokazati, predstaviti, pridobiti zaupanje. Sami so vse to storili. Prvi dan uradnega delovanja bunkerja so poklicali krajevno skupnost, policijo, gasilce in vse sosede, se jim predstavili in prostor je bil formalno njihov. Z županom so v dobrih odnosih.

“Velikokrat pride pogledat, kako nam gre. Nimam ene slabe izkušnje z njim, ko je kaj rekel, se je tega držal. Če je le lahko, nam je pomagal. Sploh pa je na nek način on dal pobudo za Bunkerfest,” je povedal o sodelovanju z županom in nastanku Bunkerfesta.

Foto: Peter Jenko

Prvega so organizirali na Lonki, s pomočjo Centra za kulturo, ki jim stoji ob strani še danes, prišlo je sto ljudi. Drugo leto so se odločili biti nekoliko resnejši. Na pomoč so priskočili Noctiferia, Zmelkoow, Cowboys from hell, Stino in Fetus ter nastopili dobrodelno, v podporo zgodbe o tem, da je potrebno mladino spodbujati, jim nekaj dati.

“Če mladini nekaj daš, iz tega vedno kaj nastane,”je prepričan Matjaž.

Tudi cene so bile prilagojene mladim, tako pri vstopnini kot pijači. Arrigoni je pokal po šivih. Prav tako leto kasneje, ko so za vrhunec večera poskrbeli Elvis Jackson s predskupino Pero Defformero.

Letošnjega so ogrozili naraščajoči spori med prebivalci in organizatorji koncertov, a po Matjaževih besedah je dogovor vedno mogoč. Le stopiti je treba do ljudi in se zmeniti.

Program je bil pester. Začeli so mladi, Infamous love in Fish on Mars, ki so se izkazali kot se spodobi, nadaljevali so Naio Ssaion, ki so poželi ogromno simpatij, sledili so jim Prelude, po Matjaževem mnenju prihodnost slovenskega rocka, ki so štafeto predali izkušenejšim kolegom iz skupine Demolition Group. Za njimi so publiko animirali Happy Ol’ McWeasel, piko na i pa so postavili francoski Horskh, za katere bomo po Matjaževih besedah zagotovo še slišali.

Pričakovali so več obiska. Pa še vreme jim ni bilo naklonjeno. Mladi ne pridejo več na koncerte kot včasih, ugotavlja njihov samooklicani pomočnik. Ni samo občina kriva za pomanjkanje koncertnih dogodkov, enakovreden del krivde nosi mladina, ki preveč govori in premalo dela, meni Matjaž.

“Vsi jamrajo, ni koncertov, ni prostorov, si kaj naredil? En korak naredi, do prve stopnice, pa te peljem čez naslednje tri. Tega skoraj ni,” je bil kritičen do mladih.

V sodelovanju je prihodnost, je dodal. Bunkerfest se je povezal s Figa barom, “kavbojca” Miha Oman in Igor Zonta vodita podpornike, tu so še razni gostinci, ki prodajajo hrano, prav tako pa, tako Matjaž, se lahko obrnejo na Snack bar, Hangar, ankaransko Bandimo. Četrta izvedba festivala je bila predvsem bogata z izkušnjami, s katerimi bodo prihodnje veliko lažji zalogaj. Matjaž pa bo še naprej tisti, ki bo “porival skalo” in vztrajal, dokler ne bo v Izoli vsaj pet glasbenih festivalov, glasbeni kamp, festival za otroke in ostale prireditve, ki jih kot turistično mesto morajo imeti.

Povezane vsebine:

Punk rock vročica sobotne noči v izolskem Hangarju

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro

Nataša Fajon