POGOVARJALI SMO SE

Poslanci obalnih občin o aktualni politični situaciji

Politično življenje je delna norost in delna modrost. Sedaj bolj ali manj satirično razmišljam o času svojega aktivnega političnega udejstvovanja v hramu demokracije, zato sem se razveselila dogovora uredništva, da v tokratni številki Primorskih odmevov z vsem spoštovanjem povprašam predstavnike treh obalnih občin o njihovem delu v Državnem zboru Republike Slovenije in stališčih do aktualnih tem. Poslanci Tomaž Gantar, Marko Ferluga in Matej Vatovec, ki v parlamentu zastopajo svoje volivce, so se prijazno odzvali mojemu vabilu in spregovorili o aktualnih političnih situacijah, ki pa so precej bolj resne.

Marko Ferluga, Foto: osebni arhiv

Arbitražni sporazum je postal, kot se zdi, večni trn v peti slovenske mednarodne politike ter boleča preizkušnja države. Kako komentirate situacijo Slovenije ob pogledu na sosednjo Hrvaško?

Tomaž Gantar:

Arbitražni sporazum ni za nikogar idealen, je pa veljaven in po mednarodnem pravu zavezujoč za obe državi. Težko si predstavljam, da bi lahko po dolgoletnih brezplodnih dogovarjanjih, ko je politika na obeh straneh meje zašla v slepo ulico, lahko na drugačen način prišli do boljšega medsebojnega dogovora. Težave z implementacijo sporazuma so seveda pričakovane, saj mu Hrvaška nasprotuje iz več razlogov. Med najpomembnejšimi so gotovo odprta vprašanja in način reševanja meje Hrvaške z ostalimi državami nekdanje Jugoslavije. Za dokončno implementacijo sporazuma bo torej potreben čas, potrpljenje in učinkovita diplomatska aktivnost naše države, ki navsezadnje predstavlja tudi zunanjo mejo Schengenskega območja. Predvsem pa se velja zavedati, da je Hrvaška s svojimi prebivalci prijateljska država in da je napačna politika preteklih let tista, ki danes onemogoča sprejem rešitev v skladu z arbitražnim sporazumom.

Marko Ferluga:

Menim, da smo ob sprejemu arbitraže morali sprejeti tudi njeno posledico, to je odločitev arbitražnega sodišča in vse, kar prinese s tem. Najbolj me moti, v običajnem življenju, sploh pa tu v politiki, požiranje besed in odgovornosti. Če smo se za nekaj, in upam, po tehtnem premisleku odločili, to moramo držati. Pa čeprav ni povsem v skladu s tem, kar smo želeli. Lahko debatiramo, kaj je in kaj ni, ampak de facto je mednarodna pogodba in jo moramo tako mi kot tudi Hrvati spoštovati, če smo člani Evropske unije. Najlažje je, tako po balkansko se sprenevedati in vzeti tisto, kar nam je všeč, in pustiti tisto, kar nam ni. Tako po mojem mnenju ne gre, če želimo biti kredibilni. Menim, da ne mi ne Hrvatje niso docela zadovoljni, a tako je v življenju in se je potrebno s tem tudi sprijazniti. Naša glavna usmeritev je bila dostop do morja in dobili smo ta prehod. Lahko debatiramo, da je to unikum rešitev, ki ni idealna in izraz ne pove nič. Ampak glede nato, kako smo “utesnjeni” med Italijo in Hrvaško, menim, da smo dobili to, kar imenujem prost dostop do morja. Glede celinskega dela pa mislim, da se bo potrebno s Hrvati dogovoriti tudi za kakšno življenjsko odstopanje na naši in njihovi strani, da bodo tam živeči ljudje, ki se jih ta meja dotika, lahko normalno živeli. Kako pa to implementirati, je pa povsem drugo vprašanje glede na odnos Hrvaške do tega. Ampak prej ali slej bodo morali tudi oni sprejeti dejstvo, odrasti in sprejeti, da morajo to spoštovati.

Matej Tašner Vatovec:

Arbitražno razsodbo je stalno arbitražno sodišče sprejelo skladno s pogodbo in svojimi pristojnostmi, zato jo morata spoštovati obe strani. V tem trenutku mora biti naloga vlade, da prične z implementacijo, torej da začne pripravljati vse potrebne spremembe zakonodaje, ki bodo omogočale izvršitev razsodbe. Ob tem mora seveda vlada vztrajati na dialogu s sosedo, saj enostransko ni možno storiti ničesar. Predsednik vlade mora zato tudi nekoliko znižati pričakovanja in razumeti, da hrvaški premier ne bo (in ne more) z enega dne na drugega spremeniti uradnega stališča. Moja ocena pa je, da ga postopoma bo, in tako sprejel uveljavitev arbitraže.

Zaradi tega ne sme to postati točka političnega prerekanja, ker menim, da je pomembnejših težav v naši državi preveč, začenši z revščino.

Matej Tašner Vatovec, Foto: Luka Volk

Referendum o drugem tiru ni uspel, torej bodo projekt začeli graditi leta 2027. Lahko napišete nekaj besed o tem razvojnem projektu?

Tomaž Gantar:

Referendum o drugem tiru je bil (skoraj) neizogibna posledica zakona, v katerem ta projekt ni bil dovolj jasno začrtan, predvsem pa ni odgovarjal na nekatera ključna vprašanja v zvezi z njegovo izvedbo. Prepričan sem, da bi moral biti drugi tir projekt slovenske države, saj je ključen za nadaljnji razvoj ene naših pomembnejših gospodarskih panog – logistike. Tu smo lahko konkurenčni, glede na naš geostrateški položaj imamo tudi odlično izhodišče za tržišča Centralne in dela Zahodne Evrope. Dosedanji zapleti v zvezi z izgradnjo drugega tira odražajo vso nesposobnost in neučinkovitost dosedanjih vlad in močno upam, da bo tokrat drugače. Čas je, da pričnemo delati v prid Sloveniji in ne sosednjih držav, ki se še kako dobro zavedajo pomena ustrezne železniške povezave s pristanišči severnega Jadrana.

Marko Ferluga:

Od vsega začetka sem zagovarjal dve stvari, in sicer turizem in drugi tir. Sicer je drugi tir že 25 let po ustih vseh novih in starih političnih strank, ampak žal se ni premaknilo v vseh teh letih, poleg dejstva, da smo imeli Primorci 2 ministra (dr. Pavliho in dr. Vlačiča). Ne glede na vse sem se kot trmasti Istrijan zavzel in si zadal nalogo, da na takšen ali drugačen način premaknem ta projekt z mrtvega teka in iz faze govorjenja v grajenje (tudi zato sem bil precej jezen na našega ministra za infrastrukturo). Skupaj z bivšima poslancema, gospo Kozlovič in gospodom Božičem, smo vsa ta leta pritiskali in priznati moram, da smo imeli tudi znotraj stranke ljudi, ki so imeli velike pomisleke. Tako da morate razumeti, kako je bilo še z vsemi ostalimi 90 poslanci, katerih se ta tematika ne dotika preveč (razen za politične spletke in sprenevedanja). Zato sem vesel, da je izvlečni tir v zaključni fazi in da je razpis za pripravljalna dela zunaj. Ja, pomislekov glede zakona je veliko, ampak sprašujem se – za katerega pa ni. Zato sam vidim le cilja, torej izgradnjo drugega tira v zadovoljstvu razvoja Luke Koper, Kopra, Primorske in tudi širše, mednarodno. Jasno pa sem tudi povedal, da se zgodba s TEŠ 6 ne sme zgoditi, ker morajo vsi državni organi, od policije, Fursa, davčne, računskega sodišča, KPK, tožilstev, sodišč do uprav ter nadzornikov, opraviti svoje delo. Če tega ne bo, ne pomaga noben zakon in zakonodaja. Če je človek pokvarjen, tega z zakonom ne moremo rešiti, zato je potrebno tudi to civilno vigilantstvo (s tem, da se jih spet ne zlorablja politično, kot je to zadnje čase nacionalni šport) in da se ob kakršnem koli sumu to prijavi. S tem, da opozarjam, da se morajo potem tudi zlorabe enako odločno kaznovati.

Matej Tašner Vatovec:

Projekt je seveda nujen in je potrebno čim prej pričeti z njegovo gradnjo. Problematičen je načrt financiranja, ki ga je predlagala vlada. Ta namreč predvideva, da bi tir gradili s “pomočjo” tuje države (Madžarske). Ta pomoč pa pomeni, da bi ob enakem vložku tuja država prejemala dohodke od poslovanja podjetja, ne bi pa odplačevala stroškov kredita. Ob tem pa, skladno z izjavami madžarskih političnih predstavnikov, pričakuje tudi določene ugodnosti za svoja gradbena podjetja, prevoznike ter dostop do luških kapacitet. To je sila nepravičen aranžma. V Levici smo predlagali konkretne rešitve, s katerimi bi izločili tujega investitorja in vzpostavili ustrezen nadzor nad projektom. V državnem zboru to ni bilo sprejeto, so pa že večkrat vladni predstavniki napovedali, da je naš model izvedljiv. Zaradi tega bomo takoj, ko bo zakon stopil v veljavo, predlagali njegovo spremembo.

Tomaz Gantar

Zanima me vaša pozitivna in negativna misel o vsakem županu v Primorju, njegovih besedah in obljubah, ki so jih bodisi uresničili ali nerealizirali v svojem mandatnem obdobju.

Tomaž Gantar:

Seveda najbolje poznam Občino Piran in sem morda do dela v njej zato tudi bolj kritičen. Gotovo se lahko pohvalimo z naraščajočim obiskom naše občine, ki pa mu žal v enaki meri ne sledi rast prihodkov in izboljšanje ekonomskega položaja samih prebivalcev. Pohvalim in tudi podpiram lahko vsa prizadevanja župana, da ohranja občina, glede na svoje zmožnosti, vso pozornost najbolj ranljivih in socialno ogroženih občanov. Močno pogrešam drznost in učinkovitost pri razvojnih projektih, brez katerih ne bo novih delovnih mest in tekmovalnega napredka z najboljšimi. Menim, da se vse ostale obalne občine s svojo vizijo hitreje približujejo tem ciljem. Za njih ostaja odprt in vedno bolj aktualen izziv, kako napraviti iz dneva v dan večji obisk in razvoj turizma kot naše osnovne dejavnosti.

Marko Ferluga:

Vsem obalnim županom smo se ob nastopu funkcije trije poslanci SMC  (ga. Kozlovič, g. Božič in jaz) prišli predstaviti in ponuditi roko sodelovanja. Eni so to sprejeli pozitivno, drugi manj. Sem človek, ki konstruktivno dela, pomaga in sodeluje, če je le možno. Ne dovolim pa, da me kdor koli, sploh pa ne anonimneži, brez imena, priimka in obraza, še najmanj pa župan, javno blati prek njegovih medijev. To se mi zdi pod nivojem in nekorektno, ker me ne poznajo in niti ne vedo, kaj in kako delam za skupno dobro in ne zase! Kot sem imel moč opaziti v tem času političnega delovanja, imam občutek, da pri vseh zadevah, kjer sem bil zraven, da nas imajo župani bolj kot konkurente, tekmece ali ne bodi ga treba, kot pa neke pomočnike pri razvoju kraja. Pri obalni cesti na primer, smo tudi mi poslanci naredili precej dela. S tem, da se je glede zaprtja te ceste govorilo že dolgo, premaknilo pa se je sedaj z našo pomočjo ter pomočjo našega ministra Gašperšiča. Na koncu se je to prikazalo kot izključno županska zasluga in teh primerov je kar nekaj. Ne glede na to pa smo tako v Ankaranu, Piranu, Izoli in tudi v Kopru naredili neke korake naprej (Serminski vhod, krožišče na Belvederju, podaljšanje DPN za letališče v Portorožu, dokončanje 500 m dvopasovne ceste pri zaporih v Kopru …), sem mnenja, da bi lahko naredili skupaj še dosti, dosti več …

Matej Tašner Vatovec:

Ne želim se opredeljevati do vseh županov, ker do potankosti razmer v nekaterih občinah ne poznam. Gotovo pa je, da redki izpolnjujejo tisto, kar bi lahko opredelil kot moja pričakovanja oziroma prepričanja, ki jih gojimo v Levici. Prav vsak bi lahko veliko naredil na točkah, kot so transparentnost poslovanja (ne samo finančnega) občin – konstruktivno sodelovanje z občankami in občani, pa tudi svetniškimi skupinami – postavljanjem manj pozornosti na zunanji videz in lastni PR ter več za skrb za prebivalke in prebivalce občin. Tu tiči skupni imenovalec, ki se razlikuje med “šerifi” in župani večjih starih strank. Izjema je ankaranski župan. Prav tako so vsi, žal, pokazali predvsem interesni oziroma egoistični vidik, ko gre za vprašanje zaščite zaposlenih in dela v Luki Koper.

Prvi krog predsedniških volitev se je končal s kandidatoma Šarec – Pahor, ki se bosta pomerila v drugem krogu. Kakšen se vam je zdel boj za predsedniški stolček, kaj pričakujete v naslednjih tednih in kakšen bo razplet v drugem krogu?

Tomaž Gantar:

Najprej čestitam zmagovalcema, ki se bosta pomerila v drugem krogu. Takšen rezultat sem sicer pričakoval, me pa je presenetila res nizka volilna udeležba, ki pomeni veliko nezaupnico slovenski politiki. Slovenci se še vedno ne zavedamo, da sta vsaj na volitvah »škarje in platno« v naših rokah. Spremembe pač ne pridejo same od sebe, pa čeprav je šlo tokrat za predsednika države, ki ima precej omejena pooblastila – vendar po mojem vseeno zelo pomembno vlogo pri predstavljanju in navsezadnje tudi vodenju države. Dosedanja predvolilna kampanja je bila vsebinsko precej nezanimiva, pred drugim krogom volitev pa pričakujem bolj neizprosno bitko za naše glasove, ne nujno brez nizkih udarcev. Verjamem in upam, da bo vsak pri sebi dobro razmisli, koga vidi kot predsednika naše države v naslednjih petih letih – in oddal svoj glas!

Marko Ferluga:

Glede predsedniških volitev je več ali manj znano, kdo so bili med favoriti in kateri so medijsko bolj pokriti in odmevni ter kdo ima tisto potrebno politično kilometrino. Ljudje, takšni kot smo, volimo tisto, kar nam je blizu (samo da je umirjen, da lepo govori in lepo zgleda, vsebina in odnos do zadev je drugotnega pomena), in to se je tudi v tem primeru zgodilo. Za nekatere sem imel občutek, da pripravljajo volilno telo za državnozborske, še bolj pa za lokalne volitve. Nisem imel nekega favorita, ker je vse delovalo in deluje nekako izpeto. Nisem odobraval, da se za vsako ceno, pa naj bo to po politični “šabloni” obveza (največja stranka pač mora imeti svojega kandidata/-tko), gre v kampanjo. Za našo stranko pa upam, da je prišel čas streznitve in samorefleksije do vsega, kar nas obkroža in kako se na vse pojave odzivamo in da bomo temu primerno ukrepali, ker so pred vrati državnozborske in lokalne volitve.

Matej Tašner Vatovec:

Razplet sem pričakoval. Glavni izid prvega kroga je pomenljiva “kriza obstoječih politik”. S tem mislim predvsem na dejstvo, da je petletni mandat trenutnega predsednika popolnoma izvotlil funkcijo, kar je za posledico prineslo, da je v dani situaciji, tj. te krize, tekma z njim nemogoča. To smo videli pri večini kandidatov in je prominentno tudi v prisiljeni formi prvega kontendenta, ki pa skriva enako praznost. V naslednjih tednih lahko tako pričakujemo zgolj to, da bomo v eni ali drugi obliki dobili spet “Pahorja”.

Povezane vsebine:

Zdaj imamo na svoji strani tudi mednarodno pravo

Zmagal je razum

Janja Napast