MAK IN PLAVICE

Pokojnina ni socialni vbogajme

Mladost je prešerna, brezskrbna, kdo bi razmišljal o poznejših letih, kaj šele o upokojitvi: to je še tako daleč.

Vendar se starost bliža s hitrimi koraki, tudi invalidnost se pojavi, in posamezniki preidejo s položaja delovno-aktivnega prebivalstva v položaj delovne neaktivnosti . Naenkrat postanejo odvisni od sistema socialne varnosti, odvisni od tistih, ki odločajo o razvojnih vprašanjih položaja starejših in invalidov, o pokojninah.

Pokojnina je z delom pridobljena pravica posameznika, ki temelji na vplačanih prispevkih in vloženem delu in trudu, pokojnina ni socialni vbogajme. Več ko si se trudil, si poiskal dobro plačano delo, vsak dan odhajal od doma, puščal s težkim srcem doma otroke pri babici,v vrtcu, čeprav bi jih raje stiskal k sebi, več naj ti tvoj trud in odrekanje povrneta v starosti. Tedaj naj ti življenje nudi vse tisto, kar si užival v aktivnih letih, ne sme biti slabše.

To pa se zelo rado pozabi: kaj je starim treba toliko! Neverjetno tuje mi zvenijo take besede. Zavedajmo se, da na gmotni položaj upokojencev v prvi vrsti vplivajo redne uskladitve pokojnin. V času konsolidiranja javnih financ so s sprejetjem Zakona o uravnoteženju javnih financ – ZUJF – prejemnikom pokojnine in invalidskim upokojencem omejili usklajevanje in izplačilo letnega dodatka.

Po petih letih uveljavitve ZUJF-a, ki naj bi bil le začasne narave, in ob znatni gospodarski rasti, s katero se vlada rada pohvali, pokojnine še vedno niso usklajene, letni dodatek se je le omejeno poplačal.

Upokojenci so dovolj dolgo nosili velik del bremena finančne krize, s čimer so pripomogli k dvigu gospodarske rasti.

Ne potiskajmo v pozabo ene izmed najranljivejših skupin naše družbe, na družbeno dno, brez primernih finančnih virov, potrebnih za osnovno preživetje.

Pokojnine se morajo redno uskladiti in povrniti se morajo pravice, do katerih so bili upokojenci pred nastopom krize upravičeni. Borili se bomo za te pravice, za dostojno starost. cDržava s poslanci in politiki naj poskrbi, da bodo pokojnine primerno visoke.

Mladim pa dajem v razmislek majhno zgodbo z Jasno:

Jasna je nezadovoljna ob preštevanju svoje pokojnine, češ da imamo enake želodce in zato naj bi vsi prejemali enake pokojnine.

»Zakaj bi pa moj direktor imel več kot jaz, saj sem delala v kuhinji,« pravi in je zelo razburjena.

«Povejte, Jasna, ali bi bilo pravično, da bi vidva imela enako pokojnino? Ste pridno obiskovali šolo?« jo skušam spraviti na drugo pot.

»Ne. Mama me je morala vedno priganjati, da sem vstala, v šolo nisem marala hoditi. Naredila sem le štiri razrede,« pravi Jasna in malo zardi.

«Veste,« povzamem besedo, «vaš direktor je prav gotovo obiskoval šolo dalj časa in njegovi starši so morali prispevati kar velik znesek za njegovo izobrazbo.«

»Ja, pa saj je imel dobro službo,« je Jasna kar glasna.

»Njegova služba je bila zahtevna in prevzel je veliko odgovornost, tudi za vas, in to je potrebno nagraditi s primernimi dohodki,« ji odvrnem, da bi jo potolažila.

«Ali ste se kdaj redno zaposlili?« jo povprašam, da bi lažje našla prave besede, saj vidim, da je neutolažljiva.

»Ja, nekaj malega sem delala, pa nisem prav znala. Zamenjala sem več služb in nazadnje sem otrokom v vrtcu pomivala in pospravljala, bilo mi je v veselje, le plača je bila nizka.«

»Zakaj pa niste ostali tam, če vam je delo odgovarjalo in ste bili radi med otroki?« se oglasim zavzeto.

»Raje sem ostala doma in stala ob mami, ki me je tudi rabila.«

Tega nisem pričakovala, vedela sem, da ima starejšo, a zelo pokretno in delovno mamo. »Toda nekaj ur bi pa le lahko ostali na delu in si prislužili večjo penzijo,« ji skušam pomagati. Ni hotela več govoriti.

Razmišljala sem, kako naj povem resnico v lepši obliki. Ni preveč rada delala , veselilo jo je skrbeti za druge, jim streči, a le kratek čas. Vztrajnost ji je bila tuja, raje je stala ob strani in gledala s kritičnim očesom na stvari, ki jih ni dodobra poznala. To jo je naredilo nezadovoljno.

Šolanje je pomembno za dosego primerne zaposlitve, ki nam prinese dober zaslužek in tudi zadovoljstvo; ustvarimo si podlago za čase, ko aktivnost popusti in odidemo v zaslužen pokoj.

Država s poslanci in politika so poklicani, da skrbijo za socialno varnost vseh; mi pa razmišljajmo in odločajmo o svoji bodočnosti skupaj s starši in vzgojitelji preudarno že v rosni mladosti. Vse je pač tako narejeno, da je odvisnost enega od drugega neizbežna.

Tatjana Voj, univ. dipl. prof. Avtorica svoja razmišljanja, izkušnje in doživetja zapisuje v svojo zbirko z naslovom “Mak in plavice”.