GLOBALNO

Plastika, mikroplastika in zdravje

Hrana iz morja zadosti 20 odstokom potreb po beljakovinah skoraj trem milijardam ljudi in je tako eno najpomembnejših živil za človeštvo.

Leta 1971 sta raziskovalca E. Carpenter in K. Smith opravila vzorčenje v Sargaškem morju in naštela 3500 koščkov plastike na kvadratni kilometer površine, njihova teža je znašala 290 g. Analizirani koščki plastike so merili od 2.5 to 5 mm, ki jih danes imenujemo mikroplastika. Ugotovila sta še, da jih obraščajo diatomeje in drobceni trdoživnjaki. Zapisala sta, da bo povečana proizvodnja plastike ob obstoječi praksi ravnanja s plastičnimi odpadki vodila v kopičenje koščkov plastike v morju. Izrazila sta zaskrbljenost zaradi povečane vsebnosti polikloriranih bifenilov v morskih organizmih ter kot možen vir navedla plastiko, rezultate sta objavila v ugledni reviji Science. Leta 2016 je skupina raziskovalcev objavila rezultate podobne študije iz Tržaškega zaliva, v slovenskem morju so v povprečju našteli 406.000 koščkov mikroplastike na kvadratni kilometer. Vendar ni zastrašujoča samo količina plastičnih delčkov v morju, ampak posledice, ki jih mikroplastika povzroča prebivalcem morja in tudi nam. Še vedno ne razumemo, kako mikroplastika vpliva na prehranjevalni splet v morju, mikroplastika predstavlja novo podlago, na katero se pritrdijo organizmi in se nato razširjajo.

Nekatere vrste plastike vsebujejo različne dodatke, kot so PCB-ji in svinčeve spojine, da jo naredijo toplotno odporno, antioksidante in UV stabilizatorje, da je bolj odporna na razgradnjo, ftalati naredijo plastiko prožnejšo in manj krhko. Še več, mikroplastika, ki izvira iz kozmetičnih sredstev, veže nase fenantrene in DDT iz morske vode. Kemikalije, ki so v plastiki in na njej, obremenjujejo okolje in zastrupljajo organizme. Nekatere od teh kemikalij so znane kot hormonski motilci, rakotvorne in mutagene spojine in škodijo imunskemu sistemu. Zelo znani in pogosto prisotni v okolju so bisfenol A in ftalati, ki so hormonski motilci, vinilklorid in butadien sta rakotvorni spojini, benzen in fenol sta mutagena in zato povzročata spremembe v DNA. Spojine, ki so hormonski motilci, povzročajo motnje v delovanju žlez in spremembe spola, v morskih nevretenčarjih tudi počasnejše premikanje, razmnoževanje in nastanek raka. Ftalati delujejo genotoksično, kar pomeni, da povzročijo spremembe v DNA, ki lahko vodijo v različne bolezni v živalih in ljudeh – najpogosteje v nastanek raka. Pri ljudeh je bisfenol A povezan s srčnimi obolenji, sladkorno boleznijo in povzroči hormonsko neravnovesje. Količina kemikalij, ki se veže na mikroplastiko, je tudi do šestkrat večja kot v morski vodi. V telesu morskih živali se kemikalije nato sprostijo, a še hitreje se sprostijo v prebavilih živali in ljudi, kjer je višja temperatura, nizek pH, in to kar 30-krat hitreje kot v morski vodi.

S hrano iz morja (školjke, ribe) vnašamo v telo mikroplastiko in na njej vezane kemikalije (škropiva, PAH-I, PCB-ji, težke kovine …), našli so jo v soli, pijačah, kamor pride s pitno vodo, ki tudi vsebuje mikroplastiko. Hrana iz morja zadosti 20 odstotkom potreb po beljakovinah skoraj trem milijardam ljudi in je eno najpomembnejših živil za človeštvo. Zato bi nas moralo veliko bolj zanimati, kako zdravi sta morsko okolje in hrana iz morja. Veliko škodljivih vplivov na zdravje živali in ljudi, ki so povezani z delovanjem kemikalij, je razmeroma dobro poznanih, zato tudi Morska direktiva nalaga, da je potrebno spremljati škodljive učinke na zdravje in sprejeti ukrepe za njihovo zmanjšanje.

Mikroplastike ni več možno odstraniti iz morja, le upamo lahko, da se čim prej usede na morsko dno ter jo prekrijejo usedline. Pogosto mislimo, da biorazgradljiva plastika lahko nadomesti klasično plastiko, kar pa ne drži popolnoma. Biorazgradljva plastika je sestavljena iz sintetičnih polimerov, škroba, rastlinskih olj in nekaterih kemikalij, ki pospešijo čas razgradnje. Biorazgradljiva plastika dobro razpada le v kompostarnah, kjer so ugodni pogoji za razgradnjo. V okolju pa razpada mnogo počasneje, prav tako razpada v mikroplastiko, ki jo obrastejo organizmi, s tem pa je zavrto delovanje UV svetlobe, ki pospešuje njeno razpadanje, a nikakor se ne razgradijo sintetični dodatki, ki nato ostanejo v okolju.

Andreja Ramšak, Foto: osebni arhiv

Pri reševanju težav z mikroplastiko smo omejeni; ne moremo je presejati ali prefiltrirati iz morja. Tako početje tudi nima smisla, dokler s kopnega prihajajo velike količine mikroplastike – 80 % je pride v morja s kopnega. Da bi ohranili morsko okolje in varno, zdravo hrano, moramo razumeti nevarnosti, ki jih povzroča mikroplastika, in spremeniti navade: prenehati uporabljati plastiko za embalažo (največ plastike je namenjene embalaži), spodbujati inovacije za nadomestitev plastike, bolje poskrbeti za recikliranje … Rešitve niso enostavne, lahko pa vplivamo na svoje obnašanje in zmanjšujemo vpliv na okolje s tem, da izbiramo bolj primerne materiale in iščemo nove rešitve.

Povezane vsebine:

Pridobivanje znanja je stalnica našega poklica

Morske pošasti, kot jih še ni bilo

Andreja Ramšak, vodja Morske biološke postaje; Nacionalni inštitut za biologijo