DEDIŠČINA

Piransko pokopališče skriva zanimive zgodbe iz preteklosti

Piran, 6. november
Enajsti mesec v letu začnemo na dokaj nenavaden način. Medtem ko ni edini, ki od minulega prejme praznično štafeto, je november edini, ki praznik namenja mrtvim. Z njim stopijo v ospredje tudi vsa večja in manjša pokopališča, ki pa niso samo večni domovi preminulih, marsikatero namreč skriva številna presenečenja in zanimive zgodbe iz preteklosti.

Na pokopališčih obalnih mest najdemo tudi stoletja stare grobove, katerih zgodbe imajo veliko zgodovinsko vrednost, pokopališča pa z njimi vse bolj privlačijo tudi turistične obiskovalce. Ob njihovem obisku lahko namreč izvedo veliko o zgodovinskih dogodkih posameznega kraja.

Kamnite skulpture, foto: Nataša Fajon

Ženska figura na grobnici družine Cicogna, foto: Nataša Fajon

Ženska figura na grobnici družine Ravalico, foto: Nataša Fajon

Velika kamnita skulptura križanega na grobnici Chierego, foto: Nataša Fajon

Velika kamnita skulptura Marije, foto: Nataša Fajon

Skupna kostnica, foto: Nataša Fajon

Projekt Pietra Gregorettija

Piransko pokopališče je pred petimi leti praznovalo pomembno obletnico, saj je leta 2012 minilo celih 200 let od njegovega nastanka. Letos je Zavod za varstvo kulturne dediščine naposled le pripravil dokumentacijo za raglasitev pokopališča kot spomenika lokalnega pomena, ki jo mora obravnavati še občinski svet.

Staro piransko pokopališče se je stoletja poprej nahajalo v bližini Župnijske cerkve sv. Jurija, ob vrtu današnjega Pastoralno kulturnega centra Georgios. Drugo pokopališče naj bi bilo ob cerkvi sv. Frančiška, ugledne piranske družine pa so si postavljale grobnice kar v cerkvah, med njimi je najbolj znana grobnica družine Tartini v cerkvi sv. Frančiška.

Z Napoleonovim ediktom v začetku 19. stoletja so se morala vsa pokopališča umakniti izven mestnih obzidij. V Piranu so sicer izgradnjo pokopališča »extra muros« načrtovali že veliko pred tem, gradnja pa se je začela šele v prvem desetletju 19. stoletja. Projekt, ki ga je izdelal Pietro Gregoretti, je bil dokončan leta 1812, ko je na današnji lokaciji zrastlo novo pokopališče.

L’ossario di Pirano

Posebnost piranskega pokopališča je kostnica, imenovana »L’ossario di Pirano«, ki so jo zgradili leta 1939, namenjena pa je bila shranjevanju kosti iz prekopanih grobov. Uporabljali so jo do leta 1963.

V času Italije je veljalo, da se pokojnike, ki so zakopani v zemlji dlje kot 10 let, prekoplje. Izjema so bile družine, ki so imele svoje družinske grobnice in grobove, za katere so tudi drago plačevale. Če so svojci po izteku tega obdobja plačali še za nadaljnjih deset let, so dali posmrtne ostanke v leseno škatlo z imenom, priimkom ter sliko, in jo spravili v kostnico, če pa niso plačali, so ostanke dali v skupno kostnico. Podobne kostnice ni nikjer v Sloveniji, obstajajo samo skupne kostnice, kamor so odlagali kosti vseh prekopanih pokojnikov. Točno število posmrtnih ostankov v piranski kostnici ni znano, saj obstajata dva različna podatka. Po enem naj bi kostnica hranila ostanke 382 pokojnikov, po drugem iz leta 65 pa so jih našteli 206.

Grobnice plemiških družin

O običajih in načinu življenja v preteklosti govorijo tudi sami grobovi, med katerimi izstopajo grobnice najstarejših piranskih plemiških in meščanskih družin: Apollonio, Fonda, Corsi, Viezzoli, Tamaro, Bartole, Bubba, Venier, Petronio, Zarotti, Ravalico, Rota. Najbolj veličastna je leta 1939 zgrajena grobnica – kapela de Castro, najstarejše dokumentirane piranske patricijske družine.

Nekaj grobnic krasijo zanimive kamnite skulpture, ki so jih ustvarili znani kamnoseki. Med njimi sta žalujoči ženski figuri na grobnicah družin Cicogna in Ravalico, bronasta skulptura glave na spomeniku Zacchi ter bronasto doprsje na grobnici Zarotti. Ta so dela neznanih avtorjev, podpisana pa sta velika kamnita skulptura križanega na grobnici Chierego, ki jo je oblikoval Achille Tamburlin leta 1903, in skulptura glave na grobnici Silvia Tamara, ki jo je ustvaril Ugo Cara’ okrog leta 1939. Zanimivo nagrobno plastiko predstavlja tudi 15 spomenikov v obliki obeliska. Največji in najbolj ohranjen med njimi je tisti, ki krasi grobnico arhitekta Lorenza Furiana iz leta 1861.

Grob Františka Čapa, foto: Nataša Fajon

Grobovi znanih osebnosti

Na piranskem pokopališču se nahajajo tudi grobovi nekaterih znanih osebnosti, ki so si Piran izbrale za svoje poslednje počivališče. Med njimi češki režiser, scenarist in montažer František Čap, slovenski slikarji Zvest Apollonio, Herman Pečarič in Viktor Birsa, italijanski slikar Enrico Fonda, italijanski zgodovinar in pisatelj Antonio Sema, po katerem nosi ime italijanska gimnazija, slovenski kipar Janez Lenassi, italijanska operna pevka Rita Pierobon ter italijanski zgodovinar in pisatelj Diego de Castro, po katerem nosi ime italijanska osnovna šola.

Pokopališče v Piranu je vsekakor vredno ogleda, za vse podatke, zgodbe in zanimivosti pa se lahko obrnete na Alljošo Pucerja, vodjo pokopališča, ki vam ga bo- tako, kot ga je tudi nam -, z veseljem razkazal.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Odkrivanje legend Pirana z brezplačno mobilno aplikacijo Nexto