SKOZI ČAS

Piranski trolejbus

Čeprav je bilo o piranskem trolejbusu že mnogo napisanega, ga mnogi Slovenci sploh ne poznajo. Na splošno velja zmotno mnenje, da je prvi trolejbus v Sloveniji imela Ljubljana, ki ga je dobila »že« daljnega leta 1958. Celo uslužbenci Pošte Slovenije so ga spregledali, ko so leta 2008 nameravali izdati priložnostno znamko ob petdesetletnici prvega trolejbusa v Sloveniji. Takrat jih je piranski filatelist Mitja Jančar opozoril, da je v Piranu trolejbus vozil kar pol stoletja pred tistim iz prestolnice. Možje na pošti mu najprej niso verjeli in od njega celo zahtevali dokaze o obstoju trolejbusa v Piranu.

Trolejbus na Bernardinu, kjer je bila elektrarna, ki je skrbela za napajanje trolejbusne in kasneje tramvajske linije. Leto 1910.

V Facebook skupini Piran – kot je bil nekoč smo se z našim trolejbusom že večkrat srečali in vemo, da je obstajal. Žal pa imamo o njem malo podatkov. Pa še ti so pogosto napačni.

S pomočjo informacij, ki sem jih dobil na nemških spletnih straneh, mi je uspelo dobiti podatke o njegovem nastanku. V več objavah sem zasledil, da se kot proizvajalce navaja kar tri napačna podjetja. V nekaterih objavah je to Siemens, v drugih Motoren Daimler, tretji pa navajajo Lohner – Porsche, ki je tudi izdeloval trolejbuse. To seveda ne drži, saj je bil naš trolejbus izdelan v podjetju Max Schiemann & Co., ki je gradilo trolejbuse in upravljalo trolejbusne sisteme. Sedež podjetja je bil v saksonskem mestu Wurzen. Delovalo je od leta 1901 do 1911.

Podjetnik Max Schiemann je najprej delal kot inženir v podjetju Siemens & Halske. Načrtoval je sisteme trolejbusov in priklopnikov. Njegov varen sistem odjema toka je še danes v uporabi. Po njegovi zamisli so bila vlečna vozila in prikolice izdelani v družbi Schiemann, Siemens in Halske. Družba je takrat izdelovala proge za potniška, tovorna in poštna vozila. Posebnost Schiemannovih vozil je bil prenos navora iz pogonskega elektromotorja, ki je bil izveden z dvema izrednima rotorjema, ki sta gnala zobnika s čepi (tako imenovano Grissonovo gonilo, s prestavnim razmerjem 1:10).

Obstajalo je več različic trolejbusov. Nekateri so imeli pogon na prednja kolesa (mednje sodi tudi naš trolejbus), drugi pa na zadnja kolesa. Posebnost je bila dvosmerna različica, ki je bila tako narejena, da je v eno smer peljala vzvratno. Električna energija se je dobavljala preko nadzemnih vodov s pomočjo odjemnikov toka. Odjemniki so zaradi svoje dolžine omogočali do tri metre odmika od voznega voda na obe strani. Nekateri modeli so imeli štirikolesni pogon. Zavore so bile pri vseh električne (na protitok), poleg njih pa še mehanske.

Večina prog je delovala le nekaj let. Vzroki za njihovo ukinitev so bili tehnične težave, nizko število potnikov, slabo stanje takratnih cest in prva svetovna vojna. Schiemann se je po zaprtju podjetja preselil v Veliko Britanijo, kjer je nadaljeval svoje delo pri Railless Electric Traction Company Ltd., s sedežem v Londonu.

Piranski trolejbus je žal vozil samo dve leti, zamenjali so ga z zanesljivejšim tramvajem. Poleg neravne ceste je zamenjavi botrovala tudi burja, zaradi katere se je tokovni odjemnik večkrat snel, vozilo pa je posledično obstalo. Žal se je za njim izgubila vsaka sled, o njegovi nadaljnji usodi ne vemo nič.

Igor Štibilj

Povezane vsebine:

Zaključek vodovoda na nekdanjem Da Pontejevem trgu

Izolani s figovim topom na Tartinijevem trgu

Koprske soline

Izolske terme

Kaj mi pripoveduje stara slika Pirana