UČENJAK, LATINIST, SKRBNIK PIRANSKEGA ARHIVA

Pirančan, ki je zbral in uredil zgodovinske dokumente o mestu

Piran, 13. november
V Tartinijevi hiši v Piranu so minuli petek gostili celodnevno mednarodno konferenco, posvečeno grofu Stefanu Roti, pomembni zgodovinskih osebnosti, ki je svojemu rojstnemu kraju podaril enega najpomembnejših gradnikov mesta, brez katerega ne bi vedeli ničesar o preteklosti, torej času, ki je izoblikoval njegovo identiteto. Grof Rota je namreč prvi zbral in skrbno uredil dokumente, ki kakor koli pričajo o Piranu, ter jih spravil na varno v mestnem arhivu. Ta je bil sestavni del javne knjižnice, obema ustanovama pa je slavni grof namenil štiri desetletja uradnega in kasneje še neuradnega dela. O njegovi izjemni predanosti priča tudi dejstvo, da za svoje delo ni želel plačila.

Foto: Ana Benedetti, pravnukinja, in potomci iz Toskane, avtor: Nataša Fajon

Foto: sopranistka Mila Soldatič, avtor: Nataša Fajon

Stefano Rota se je rodil 25. decembra 1824, vse do smrti 11. maja 1916 pa je živel v družinski hiši v Piranu, na mestu katere danes domuje Hotel Tartini.

Grof Rota je bil oseba izjemnega intelekta. Zanimala so ga številna področja, tudi takšna, ki med seboj niso bila povezana.
Predvsem pa je bil grof domoljub, rdeča nit njegove življenjske poti je bila globoka navezanost na domači kraj. S svojo dejavnostjo je pomembno prispeval k ohranjanju zgodovinskih podatkov o Piranu, ki so shranjeni v starem občinskem arhivu. Bil je namreč knjižničar in arhivar v piranski knjižnici (Biblioteca civica), ki jo je ustanovil podestat Pier Felice Gabrielli z zavestjo o pomenu literarnega izobraževanja prebivalstva v domačem mestu.

Foto: Ana Benedetti, pravnukinja grofa Rote, avtor: Nataša Fajon

Piranska dokumentacija, ki se je zahvaljujoč srečnemu spletu okoliščin skozi stoletja ohranila v izvirni obliki, je bila odtlej ustrezno popisana in shranjena v primernih prostorih. Piranski arhiv je tako postal eden najbogatejših arhivov v Istri, z najstarejšimi pričevanji o polotoku. V celoti je bil na voljo izobražencem, ki so lahko iz njega črpali podatke za svoja strokovna dela.

Foto: Kristjan Knez, predsednik Društva za zgodovinske in geografske študije, avtor: Nataša Fajon

Piranska Biblioteca civica je z Roto ponovno zaživela in postala ustanova, vredna zaupanja. Nahajala se je v nekdanji galeriji, ki je povezovala staro občinsko palačo – podesterijo in t.i. Casino – današnje Obalne galerije. Zaradi nezadovoljstva Pirančanov nad knjižničnimi prostori ob Casinoju, češ da se tam zadržujejo meščani višjega stanu, so že po dveh letih knjižnico preselili v stavbo današnje gimnazije, od tam pa v novo zgrajeno občinsko palačo.

Stefano Rota je bil tudi aktivni član različnih mestnih komisij, v katerih so odločali o ukrepih za izboljšanje življenja domačega prebivalstva. Ob napovedi izgradnje Gledališča “Giuseppe Tartini” je Občini Piran celo namenil posojilo v višini dva tisoč kron, kar je predstavljalo 20-odstotni delež.

V začetku 20. stoletja je mladi zgodovinar Camillo de Franceschi, avtor številnih uglednih člankov o zgodovini srednjeveške Istre, poudaril, da si grof Rota zaradi svoje predane skrbi za piranski arhiv zasluži iskreno priznanje domovine ter hvaležnost vseh, ki se posvečajo študiju zgodovine. Skoraj vsi drugi arhivi so bili v tistem prepuščeni nemilosti, veliko gradiva je zato izginilo brez sledi.

Foto: pianistka Aleksandra Santin Golojka, avtor: Nataša Fajon

V prvem delu konference je potomka Anna Benedetti iz Tržiča pripovedovala o življenju svojega ljubljenega pradedka, ki se ga najraje spominja, kako ob večerih v siju lune igra na klavir. Za njo je Franko Rota iz Trsta predstavil družinsko drevo plemiške družine, vse od njenega izvora v Bergamu pa do istrske epopeje. Dopoldanska predavanja je zaključil Kristjan Knez, predsednik Društva za zgodovinske in geografske študije, ki je z obiskovalci delil svoja razmišljanja o odnosu med učenostjo in kulturo kot potrebi in okrasju mesta.

Marina Paoletič se je v svojem raziskovanju osredotočila na hiše, v katerih je grof Rota živel, ter druge nepremičnine v Piranu in okolici, ki so bili v lasti plemiške družine, Nives Zudič Antonič z Univerze v Kopru pa je spregovorila o grofovih literarnih delih.

Za konec prve konference o znamenitem grofu je Stefano di Brazzano predstavil izsledke vpogleda v prevod Petrarcove pesnitve Afrika, Aleksandra Santin Golojka in David di Paoli Paulovich pa sta odgrnila tančico še enega področja, ki mu je grof Rota namenil ničkoliko svojega časa in truda – glasbe. Pianistka Golojka je spregovorila o njegovih skladbah za klavir in sopran, gospod Paulovich pa o zbirki prepisov antičnih skladb za orgle, ki so se izvajale v Piranu in okolici.

Za svečani zaključek sta poskrbeli pianistka Golojka in sopranistka Mila Soldatič, ki sta s svojo izjemno izvedbo grofovih glasbenih del zaokrožili njegovo obširno zapuščino.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Piransko pokopališče skriva zanimive zgodbe iz preteklosti

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Neprecenljivi spomini na filmsko mladost v Piranu