ZDRAVJE

Pet dejstev o tem, kako otroštvo vpliva na partnerski odnos

Marsikdo bi se strinjal s tezo, da ni prav nobene povezave med našim otroštvom in partnerskim odnosom. Mnoge te primerjave celo jezijo. Res je, da se nam zdaj dogajajo povsem drugačne stvari kot takrat, ko smo bili majhni. A to je le bežen pogled, saj v globinah skrivamo čustvene naboje, ki pa nosijo tendenco ponavljanja toliko časa, dokler jih ne razrešimo. V tem pogledu pa velikokrat, celo vsakodnevno podoživljamo naše otroštvo.

Naša osebna zgodovina je pomembna, še posebno ko se v partnerskem odnosu pojavijo konflikti ali ko se odločimo za zakon ali družino. To so namreč situacije, ki so nam v velik izziv, in več kot imamo znanja, bolj lahko ostanemo osredotočeni in na začrtani poti. Še bolj pomembno pa je, da nam zavedanje o našem otroštvu pomaga, da se izognemo bolečinam oziroma spreminjamo boleče odnose v lepe izkušnje.

Pravijo, da se poročamo s svojimi starši oziroma da si izberemo partnerja, ki je podoben enemu od naših staršev. To je deloma res. Pravilnejša je trditev, da se poročamo z nekom, ki v nas prebuja zelo podobna čustva, kot smo jih doživljali ob starših.

1. dejstvo: V odnosu gre vedno samo za nas in naša čustva.

Odnos je le način, ki nas prisili, da se soočimo s seboj in svojimi vsebinami. Odnos ni slab in ne dober, ni boljšega in slabšega. Razlika je le v tem, katera čustva nam prebuja določena oseba. V partnerstvu se srečujemo z obtožbami, krivdo, jezo in žalostjo. Verjamemo, da če bi partner bil drugačen, bi bilo marsikaj lažje, lepše. A noben partner, tako kot nobeno ogledalo, ne more spremeniti tega, kar vidimo v odsevu. Le mi smo tisti, ki se z določenim odzivom lahko soočimo in spoprijateljimo. Ko sprejmemo sliko, ki jo vidimo, postane manj moteča. Tako je tudi v partnerstvu. Vse, kar boli, je le odsev tega, s čimer se moramo spoprijateljiti v sebi. Temu rečemo projekcija. Na partnerja projiciramo vsa tista čutenja, ki jih pri sebi težko sprejmemo. Še posebno pri hudih travmah poskušamo v drugem nezavedno ustvariti občutja, preko katerih bo lahko razumel našo stisko.

V otroštvu nabiramo izkušnje vse od začetka in teh izkušenj je veliko. Naši starši nam pomagajo pri določenih izzivih, ostali izzivi pa ostanejo v nas zapisani kot zemljevid. Narava od človeka terja, da razreši vse poti teh labirintov.

2. dejstvo: Starši nas zaznamujejo tako v lepih kot bolečih izkušnjah

Vse, kar doživimo v prvih letih življenja, postane naš temelj. Lepe, pogoste izkušnje, ki jih doživimo ob starših, se v nas zasidrajo kot nekaj samoumevnega. Bolj kot so bile naše izkušnje s starši lepe, lepše bodo tudi ob partnerju. Če smo kot otroci bili opaženi, se razvijali ob starših, ki so bili na naše potrebe pozorni in odzivni, potem bomo tudi v odraslosti spoznavali ljudi, ob katerih se bomo počutili opažene. Zdelo se nam bo tako samoumevno, da ne bomo niti posebej pozorni na to. Ravno nasprotno se dogaja pri slabih izkušnjah. Če smo recimo bili starši svojim staršem, bomo tudi v odraslosti zelo verjetno ob sebi imeli ljudi, ki se bodo vedli neodgovorno. Mi bomo seveda nagnjeni k temu, da namesto njih sprejemamo odgovornost, ampak se bomo ves čas pritoževali. Pri bolečih izkušnjah pa odnosi niso več samoumevni, pač pa krivični. In te krivice ponavljamo, hkrati pa si na vso moč želimo drugačne izkušnje. Brez zavedanja ne pride do spremembe, saj niti ne opazimo, da nam je naše prevzemanje tuje odgovornosti postalo tako domače, da sami ves čas poustvarjamo podobne okoliščine. Najgloblje nas zaznamujejo boleče izkušnje.

3. dejstvo: Navezanost je tudi izkušnja

Kot otroci ponotranjimo sliko o tem, ali je drugi na voljo, ko imamo stisko, ali ne. Temu rečemo navezanost in jo delimo na varno in ne varno. Pri varni navezanosti bodo naši starši vedno dosegljivi, ko bomo doživljali stisko, in se bomo z njimi lahko pogovorili. Kasneje bomo takšno navezanost iskali tudi v partnerstvu, ob sebi bomo želeli osebo, ki ji bomo lahko zaupali, se ob njej počutili varno, da bo telesni kontakt nežen in iskren. Če imamo izkušnjo, da ni nikogar, ki bi nas potolažil, slišal, razumel, zaščitil, potem bomo odrastli s prepričanjem, da smo na tem svetu sami. To je še posebno pomembno pri zlorabah v otroštvu, saj v tem primeru odrastemo s prepričanjem, da se nikomur ne da zares zaupati, in bomo ostali nekoliko previdni tudi v partnerskem odnosu, ki pa terja predajo. Zlorabe nas silijo tudi v početja, ki jih ne maramo, ampak na ta način ponavljamo občutja. Npr. zaradi spolne zlorabe lahko varamo ali pa doživljamo zakrčenost, strahove pri spolnosti. Zaradi nasilja v odraslosti iščemo adrenalinske športe ali pa se predajamo alkoholu, drogi, da bi ublažili stisko.

4. dejstvo: Ljudje si želimo umiritve

Naloga starša je, da potolaži otrokov nemir. Ko poimenuje njegovo doživljanje in ga potolaži, se otrok lahko v sebi umiri. Če starš pusti otroka samega s stisko, je otrok nemiren. Ta nemir nam ostane in se znova prebudi v partnerstvu. Skupaj z njim se prebudi tudi želja, da bi, tokrat partner, znal potolažiti naš nemir. Pričakujemo, da bo naš partner znal razumeti vse, česar sami pri sebi ne zmoremo. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, s kakšnimi bolečinami in kakšno preteklostjo vstopamo v odnos, in da se naučimo ob partnerju umiriti. Tako kot se moramo znati umiriti ob otroku, da ne čuti naše stiske, tako se moramo tudi ob naših najdražjih.

Foto: Eva Erpič

5. dejstvo: Brez partnerstva ne gre

Čeprav nam partnerstvo prebuja naše rane in omogoča, da na drugo osebo projiciramo, kar je v nas bolečega, nam hkrati omogoča tudi rast, predelavo oziroma opustitev starih, nekoristnih vzorcev. Vedno se srečata dve določeni osebi, saj preko zaljubljenosti začutita domačnost. To pomeni, da začutita, katera oseba bo lahko prebudila takšno čustveno vzdušje, kot smo ga bili vajeni doma. V partnerstvu se skupaj z vzdušjem prebudijo tudi vse naše želje po pripadnosti, sprejetosti, ljubljenosti, navezanosti. In partnerja s podobnimi ranami se lahko najbolj začutita, zato si lahko tudi največ pomagata. Drug drugemu lahko ponudita sočutje, kar pa jima omogoči tudi spremembo domače izkušnje. Preko bolečine, ranljivosti in odločenosti, da bosta vztrajala, si ustvarita najprej podoben scenarij, na koncu pa tudi razrešitev. To tveganje ter vera v to, da zmoreta preko te bolečine skupaj, ju še bolj poveže in opremi za to, da lahko svojim otrokom ponudita lepše izkušnje.

Če zremo v globino, nas je lahko strah skočiti, vendar če zaupamo, da smo skupaj močnejši, lahko preskakujemo še tako globoke rane. Tokrat skočita skupaj!

Eva Erpič, univ. dipl. socialna delavka in stažistka psihoterapije, predsednica društva Človeška toplina, 041 410 843, info@cloveska-toplina.com

Povezane vsebine:

Zakaj bo 2018 najboljše leto doslej?

Strah, ki uničuje tudi razmerja

Partnerstvo na dopustu