FILMSKA RECENZIJA

Paul Kersey se maščuje

Nekateri (najbrž manjšina) se morda še spomnite literarno-filmskega lika/moža izpred 40 let, Paula Kerseya, ki je vzel stvari v svoje roke in pustošil po ulicah New Yorka, da bi opravil s kriminalom v mestu. Nekateri pa se boste s konceptom lika srečali sedaj, v filmski priredbi Želja po maščevanju, z Bruceom Willisom v glavni vlogi. Film je že prisoten v slovenskih kinematografih.

Paul Kersey se prvič pojavi v pri nas ne toliko (po)znanem romanu z naslovom Želja po smrti Briana Garfielda, v katerem predstavi nepričakovani odziv povprečnega Newyorčana na grozni napad na njegovo družino (žena umorjena, hčerka posiljena) – krvavi pohod po newyorških ulicah. Kultna pa je filmska verzija romana iz leta 1974, z naslovom Death Wish (pri nas je film izšel z naslovom Paul Kersey ne oprošča), kjer Kerseya upodobi legendarni Charles Bronson. V filmski različici se tematike lotijo na bolj surov način, scene so eksplicitne in so bile v tistem času tarča precejšnjih ostrih kritik. A film se je vendarle pojavil v času klavrnih izidov vietnamske vojne in vedno bolj naraščajočega kriminala v svetovni metropoli, New Yorku. V naslednjih dvajsetih letih so sledila štiri nadaljevanja, ki pa niso vredna omembe oziroma niso nikoli dosegla (kultnega) nivoja prvega. Danes smo deležni rimejka pod režisersko taktirko Elija Rotha, ki je na Bronsonovo mesto postavil drugo ikono akcijskih filmov, Brucea Willisa.

V letošnjem rimejku zgodbe se Roth loti režiranja precizno, scene z nasiljem niso pretirane, kot bi lahko dejansko bile, a kljub vsemu močne in izrazite. V brutalnosti ga še vedno prehiteva predhodnik, a vselej je Krvavo maščevanje nekoliko bolj zvesto vprašanju o upravičenosti maščevanja in jemanja zakona v svoje roke. Eli Roth ostaja zvest tudi svojim, lahko bi rekli metodam ublažitve težkih in krvavih zgodb z vnašanjem nekaterih komičnih insertov – konkretno v filmu, ko kar naenkrat razdeli platno na dve polovici in hkrati sledimo glavnemu liku, ko sestavlja pištolo, na drugi strani pa, ko operira pacienta. Slednji absurdni eksces je eden izmed faktov, ki odmika gledalca od resnobnosti pripovedi in same tematike filma. Poleg tega je potrebno poudariti, da Bruce Willis v vlogi kirurga predstavlja totalno izgubo zaupanja.

V romanu in obeh filmskih verzijah je precej razlik: v pripovedi, predstavitvi junaka (v romanu je Paul Kersey računovodja, v prvi filmski verziji arhitekt, Willis pa upodobi Kerseya kot zdravnika), uprizaranju nasilja itn. Skupna je pojavnost ob pravem času, saj roman in prva filmska različica dejansko izideta v obdobju, ko New York beleži trenutek hude finančne krize in posledično izjemno naraščanje kriminala. Na nek način vse ostaja ‘lokalno’, znotraj ameriške realnosti – morbidna senzacija, ki v ZDA sproži veliko debato o tem, ali lahko posameznik ‘ureja zadeve na lastno pest’? Kaj naj potlej z represivnimi organi in iskanjem ameriškega sna?

Foto: Erik Toth, vir: Osebni arhiv

Najaktualnejša verzija, Krvavo maščevanje, nadaljuje problematiko na lokalnem nivoju v ZDA, vendar na področju množičnih streljanj in nošenja orožja. ZDA so še vedno prežete s previsokim številom streljanj na javnih mestih, ne več samo v šolah, po celotni državi, zato je vprašanje oboroževanja ljudi (predvsem učiteljev po šolah) na dnevnem redu.

Ravno zato je diskusija o pojavnosti t.i. vigilanteja, uličnega maščevalca, pereča in predvsem sporna. Tovrstni osebki naj se ne bi smeli pojavljati, ker rušijo vzpostavljen red in delovanje družbe oziroma države. Žal pa ljudstvo na drugi strani izgublja potrpljenje, strah se povečuje in v kriznih časih se velikokrat poseže po najbolj neustreznih rešitvah.

Erik Toth

Povezane vsebine:

Projekt Titan

Ognjeni obroč: Vstaja

Zadnji ledeni lovci (dokumentarni film o težki resnici Inuitov)

Železne stopinje (dokumentarni film o začetku slovenske heavy metal scene)