INTERVJU

Patrick Vlačič: “Meja je zdaj določena”

Patrick Vlačič je imel pet let, ko se je z družino preselil na obalo, ki ji ostaja zvest še danes. V svoji karieri je zdaj že izredni profesor (na Fakulteti za pomorstvo in promet predava pomorsko, prevozno, gospodarsko in zavarovalno pravo, na Fakulteti za strojništvo pa letalsko pravo) zasedal mesto direktorja portoroškega letališča, bil je piranski občinski svetnik, predsednik krajevne skupnosti Lucija in minister za promet, pa podpredsednik Socialdemokratov. Stranki je vsebinsko na voljo tudi danes, bolj kot stolček ministra pa ga zdaj zanima pravno svetovanje in poučevanje.


Foto: Nataša Fajon

Kakšne so vaše misli, občutki, ko zjutraj vstanete in pogledate Piranski zaliv?

Že zelo dolgo vstajam s pogledom na Piranski zaliv in doživljam ga kot dom. Tu živim od svojega petega leta, prej smo živeli na Koroškem, od koder prihaja moja mama. Oče je bil pomorec in smo se preselili sem. V tem času se je Piranski zaliv zelo spreminjal, prej na drugi strani ni bilo ničesar, le lesene rogovile, kamor so obešali čolne. Zdaj je polotok na drugi strani veliko bolj naseljen.

Težko mi je zaradi tega, kar se dogaja. Menim, da ni nobene potrebe po tem, da hrvaški ribiči in tisti, ki se ukvarjajo z marikulturo, to želijo početi prav v Piranskem zalivu. Morja jim namreč res ne primanjkuje.

Skoraj vsakodnevno se srečujemo z vsebinami, povezanimi z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško. Zdi se, da je okrog tega nastala prava mala zmešnjava. Kaj pravzaprav lahko pričakujemo od razsodbe, ki je bila izrečena pred letom dni?

Čeprav vidim, da tudi pri nas nekateri zmanjšujejo njen pomen, arbitražna odločitev predstavlja dokončno pravno rešitev tega spora. Prej meja ni bila določena, ne z mednarodnim sporazumom ne kako drugače, zdaj pa je. Ta pravni akt, ki se mu reče arbitražna odločba, je pravno dejstvo, sodišča preprosto ne bodo mogla mimo nje, čeprav poskušajo politiki zmanjšati njen pomen – zdaj se na primer Evropska komisija ni odločila sprejeti pobude Slovenije, naj da svoje stališče. In ravno ta deficit v vodenju ljudi, ki niso odločni takrat, ko je to treba, povzroča, da je Evropska unija tam, kjer je – v težavah.

Menim, da se veljavnost arbitražnega sporazuma kot pravnega akta da dokazati na zelo enostaven način. Če se bo zgodilo, da bo kdo od naših ribičev ali njegov odvetnik izkoristil vsa pravna sredstva na Hrvaškem, bo lahko šel na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ni garancije, da bo slednje tak primer prevzelo. A če ga bo, ne bo moglo mimo dejstva, da ta pravni akt obstaja in da naš ribič ni kršil pravnih pravil Republike Hrvaške.

To je pravno dejstvo, ki ga celo pri nas nekateri politiki morda pozabljajo ali ne razumejo dobro. Ali pa ga morda zaradi svojih trenutnih političnih potreb celo zlorabljajo. Sam pa menim, da je arbitražni sporazum velik dosežek. Pustimo to, ali smo mi popolnoma zadovoljni z njegovo vsebino.

Pred letom dni ste zapisali, da vas veseli, da je zadeva potekala na kulturnem nivoju. Imate zdaj enako mnenje?

Še vedno menim tako. Vseeno gre za dve omikani državi. Tu in tam se sicer pojavijo kaki incidenti, kar počne Hrvaška je pravno gledano nedopustno, politično pa po mojem mnenju nesprejemljivo. Še vedno pa menim, da so marsikje na svetu podobne zadeve prerasle v bistveno bolj … da ne rečem celo agresivne dogodke. Zato glede tega nisem strog. Ni nepomemben podatek, da sta to naroda, ki se nikoli v zgodovini nista vojskovala med seboj. Take stvari je treba negovati. Konec koncev tu živimo drug z drugim in živimo dobro drug z drugim. Ni napetosti, ni sovraštva. Menim, da smo tu dobri sosedi.

Je pa res, da kot slovenski državljan zelo težko razumem ravnanje Hrvaške v tem primeru. Morda njihovo početje izvira iz strahu, da bi morali pristati na sodne postopke tudi v zvezi z mejo z Bosno ali Črno Goro, Srbijo.

Sami ste bili aktivni na nivoju državne politike. Zdaj se v Sloveniji skuša oblikovati nova vlada, nekatere stranke govorijo o tem, da je arbitraža področje, na katerem je treba urgentno delovati. Se strinjate?

Nova vlada mora še naprej v imenu arbitražne odločbe izpolnjevati tisti del, ki ga lahko izpolnjuje sama. To, da naša država izpolnjuje arbitražno odločbo, namreč pomeni, da jo tudi spoštuje, kar je prav. Če ne, bi bil problem. Za tiste aktivnosti, v katerih mora sodelovati tudi Hrvaška, pa je treba enostavno počakati, da se Hrvaška sprijazni z dejstvom, ki je v nebo vpijoče. Da arbitražna razsodba obstaja in da velja. Saj ti ljudje, ki so v postopku odločali, niso kar neki ljudje. To so najuglednejši mednarodni pravniki na svetu.

Prav je, da Slovenija s svojimi aktivnostmi nadaljuje. Sam pa nisem bil med tistimi, ki so menili, da mora Slovenija takoj vložiti tožbo. Časa smo imeli več kot dovolj, noben rok nas ni lovil, da bi morali hiteti. Sicer sem se strinjal, da jo vložimo, vendar kot skrajno sredstvo. Menil sem, da ne bi bilo slabo, če bi ta proces vodila ena vlada. Predvsem zato, da ne bi prišlo do notranjih nesoglasij. Pri takih stvareh moramo izkoristiti vse svoje nacionalne resurse in poskušati narediti stvar čim bolje.

Kot izkušen politik, menite da se bo vlada uspela formirati do jeseni?

Na to težko odgovorim. Po volitvah je ta proces vedno odvisen od akterjev, od iskrenosti, kompatibilnosti. Toliko je dejavnikov, da je težko reči.

Ste še član Socialdemokratov?

Sem. Vodil sem tudi pripravo volilnega programa. Tako da sem aktiven na vsebinskem področju, nisem pa kandidiral in nisem kandidat za ministra.

Torej se trenutno bolj posvečate delu na fakulteti?

Da, predavam na Fakulteti za pomorstvo in promet in Fakulteti za strojništvo, ukvarjam pa se tudi s konzultantskim in pravnim zastopanjem s področja pomorstva, transporta, zavarovanja. Dela ne zmanjka.

Bili ste tudi direktor Aerodroma Portorož. Menite, da dovolj izkoriščamo njegov potencial?

O turizmu vem premalo, da bi govoril zelo modre misli. Vem pa, da znamo prodajati Solni cvet, ki ga uporabljajo vrhunski kuharji, dobiš ga na mizi v New Yorku. In to je to. Sam bi celo omogočil turistom, da prespijo v solinarskih hišicah in naberejo svojo sol, ki bi jo nato postregli doma svojim gostom in jim razložili zgodbo, kako so sami poželi ščepec soli iz morja. Menim, da imamo veliko ponuditi. Zdaj pa stopicamo na mestu, ne moremo narediti niti golfa niti podaljšati letališke steze. Avstrijci so po mojem mnenju zgled za turizem, saj tam celotna skupnost diha zanj.


Foto: Osebni arhiv

Pogovarjava se julija, v času, ko promet na Obali zaradi turistov praktično obstane. Kje vidite rešitev teh zastojev kot nekdanji prometni minister?

Sem eden izmed tistih, ki bi takoj povabil Hrvaško v Schengen, in tega vzvoda ne bi uporabljal, da bi želel doseči priznanje arbitražne odločbe z njihove strani. Schengen bi odstranil te pritiske na našo mejo, in to bi bilo za nas, ki tu živimo, in na splošno za Slovenijo zelo dobro. Večina teh zastojev je namreč posledica strožjih nadzorov, ki jih Evropska unija uvaja zaradi terorizma, medtem ko schengenski sistem ni pripravljen na to, da bi pregledovali vsakega potnika. To je spet ena od napak Evropske unije, zaradi katere trpimo tisti, ki živimo ob meji.

Kar pa se tiče povezav iz Kopra proti meji s Hrvaško … preveč ljudi v Sloveniji preveč zlahka riše trase s flomastrom po zemljevidu. Gre za zelo zahtevno in resno dejavnost. Lahko rečem, da bi bila kakšna varianta boljša od obstoječe. Edini predlog, ki je bil po moji oceni res dober, je bil predlog prometnih strokovnjakov dr. Jakomina in g. Zajca za povezavo hitre ceste od Jagodja proti meji s Hrvaško. Poleg prometna vidika pa je treba presoditi še geološki, okoljski, vodovarstveni vidik. Risanja črt po zemljevidu se sam ne upam iti. Ceste se ne gradi za leto, dve, temveč nato stojijo še zelo dolgo.

Ko že govoriva o okolju. Nedavno je do naše obale priplaval kup plastike, ki je povzročal sive lase službam, pristojnim za varovanje obale in morja. Na koncu so morje čistili celo SUP-arji. Kako komentirate situacijo, ki je takrat nastala?

Slovenija je okoljsko na morju izjemno ranljiva. V tržaško pristanišče denimo pride letno prek 30 milijonov ton surove nafte. Zamislite si, da bi le eden izmed teh tankerjev doživel nesrečo. Mi nimamo praktično nikakršnih kapacitet, da bi se uprli takšni nevarnosti. In ta plastika na morju je pokazala, kako zelo ranljivi smo. Sam vidim rešitev v sodelovanju s civilno družbo. Kot je to v primeru gasilcev, profesionalni gasilci niti slučajno ne bi uspeli zagotavljati varnosti, ki jo dopolnjujejo gasilske službe, ki so prostovoljne. Ne le ob požarih, tudi ob naravnih nesrečah, gasilci so vedno tam. No, nekaj podobnega bi moralo biti za morje. Menim, da je to edini način, saj si ne predstavljam, da bi država imela na voljo toliko sredstev, da bi lahko izvedla tako obširno akcijo, kot je bila potrebna v primeru plastike. O tem bi bilo dobro razmisliti, saj gre za tempirano bombo.

Za konec še k bolj razvedrilni temi. Kolikokrat na teden primete za bas kitaro?

Vsak dan (nasmeh). Igram s tako dobrimi glasbeniki (zasedba HeaveniX, op.a.), da si v nasprotnem primeru ne bi mogel privoščiti igrati z njimi.

Eva Branc

Povezane vsebine:

Zmagal je razum