INTERVJU

»Otroštvo sem preživela na balkončku, kjer sem s sestro in dedkom občudovala soline«

Fulvia Zudič je tista, ki je vedno v nizkem startu, pripravljena, da skoči po nove obleke za pevke in pevce zbora, ki jih je iskala po vsemogočih trgovinah, ali po kakšnega gosta, ki je prišel od kdo ve kod, da ga pospremi do parkirnega mesta in nato v Tartinijevo hišo, ali po cvetlične aranžmaje za okrasitev že tako čudovite sale delle vedute, ki gosti številne literarne, glasbene in druge dogodke.

Fulvia nikoli ne miruje. Vedno je na razpolago. In ob vsem tem je vedno sijoča in nasmejana, pa čeprav bi ravno takrat utegnile okrog nje padati skale z neba. Fulvia povezuje. Ljudi, društva, dogodke, institucije, lokalno in globalno. Ne glede na status, jezik, kulturo, narodnost, starost … Ne dela razlik. Zato je Piran kraj, ki mu je lahko v ponos, da v njem živi in dela takšna izjemna osebnost.

Foto: Nataša Fajon

Poleg staršev vas vse od rojstva spremljajo soline. Kakšen je vaš najzgodnejši spomin nanje? Kako so bile videti v vaših otroških očeh?

Bile so kakor krožnik. (smeh) Naša hiša je bila tik nad Jernejevim kanalom. Po besedah mame, me je pripeljala iz koprske bolnice, položila v voziček na terasi in tam sem praktično živela. V mojih otroških spominih sta balkonček in lesena klop, za njo sedimo dedek, sestra in jaz ter občudujemo prostrano ravnino z vsemi tistimi kvadrati. To smo počeli vsak dan in v tem sem zelo uživala. Nono je vedno prinesel sol iz solin, na vrtu vzel »scalogno« (šalotko) in potem smo to jedli. Imelo je grozen okus, a spomini na tiste dneve so eni najlepših. Takrat sem soline gledala z nižje perspektive, zato so delovale kot krožnik.

Kakšno je bilo življenje na obali v času vašega otroštva? V katerih jezikih ste se sporazumevali, kakšna je bila narodnostna sestava prebivalstva in odnosi med ljudmi?

Do 14. leta, ko smo živeli na Seči, sta bili tam dve hiški s solinarskimi delavci, in ker sva s sestro govorili v dialektu, so z nama vsi govorili italijansko, čeprav so bili iz Gorice, Kort … in so med seboj govorili slovensko. V Luciji sem obiskovala italijansko šolo, kjer sem se začela učiti slovensko, prav tako pa knjižno italijanščino. V bistvu sta bila oba jezika enakovredna in smo oba uporabljali čisto spontano.

Cilj vašega prvega odhoda v svet je bila Ljubljana in modno oblikovanje, sledila ji je akademija za upodabljajoče umetnosti v Benetkah in študij dekoracije. Je bila takrat vaša prihodnost že začrtana? Kaj ste želeli postati?

Po končani srednji šoli so me poklicali z moje šole, da bi za en teden nadomeščala učitelja likovnega pouka, na koncu pa sem ostala tam štiri leta. Ker pa so morali vsako leto razpisati prosto delovno mesto učitelja likovnega pouka, so mi doma predlagali študij, šola pa mi je dala štipendijo. Program dekoracije sem izbrala, ker slikarstva nisem hotela študirati.

Foto: Nataša Fajom

Kako pa vas je slikarstvo potem le dohitelo in prevzelo glavno vlogo?

V prvem letniku akademije smo imeli profesorja, ki je bil scenograf, in smo vse leto prenavljali eno cerkev, vzporedno pa sem se pri predmetu dizajn ukvarjala z modo. V drugem letniku pa je prišel profesor Fabrizio Plessi, ki nam je rekel, naj vsakdo prinese tisto, s čimer se pač ukvarja. Sama sem prinesla svoje modne risbe, ki so mu bile zelo zanimive, tako da sem nato vse leto slikala in mi je slikanje postalo zelo všeč. Tisto leto sem delala ogromne formate, naslednje pa čisto majhne.

Zakaj ste se potem tako vztrajno izogibali slikarstvu?

Mislila sem, da ne morem biti slikarka, ker nisem iz umetniške družine. Moji predniki so bili delavci, preprosto si nisem predstavljala, da bi sama bila nekaj tako drugačnega, poleg tega pa sem vedela, da bom po vrnitvi učila, ker me je k temu obvezovala štipendija.

Kaj ste si najbolj zapomnili iz obeh obdobij – srednje šole v Ljubljani in študija v Benetkah?

Ob prihodu v Ljubljano se mi je najprej sesul svet, ker so bili vsi predmeti v slovenščini, bila sem daleč od doma, nikogar nisem poznala in niti razumela, ker so vsi govorili v svojih narečjih. Zaradi tega sem kljub zanimivim predmetom hotela domov in naredila vse, da bi me starši vzeli nazaj. Nisem pisala testov, odgovarjala na vprašanja, vse sem bojkotirala, starša pa sta vztrajala, da ostanem. V drugem letniku sem že poznala veliko ljudi in je Ljubljana postala sanjsko mesto. Hodili smo v kino, gledališče, se zabavali. Tragično je bilo ob vrnitvi v Piran, ko sem iz mesta, kjer je vsak dan življenje, prišla v našo periferijo. Ljubljana je bilo idealno mesto za študentsko življenje, Benetke pa so bile preveč turistične in drage.

Kaj je najprej nastalo v vašem ustvarjalnem kotičku v Parecagu po vrnitvi s študija?

Prvo razstavo sem imela že v Benetkah. Profesor Plessi je moje slike že prej pošiljal na razne razstave, v četrtem letniku pa sem imela samostojno razstavo v galeriji na Lidu. Po vrnitvi v Piran me je poklicala gospa z ZKD Izola, Nevenka Gregorič, da bi imela razstavo pri njih. Tako smo v galeriji Alga postavili razstavo mojih temačnih del – moje življenje je bilo zelo črno, zato so tudi slike bile take – ki sem jih ustvarila na akademiji. Spomnim se, da je bila otvoritev zelo lepa. Črne slike, jaz črna, vse je bilo črno, nastopal pa je saksofonist Peter Popovski. Kasneje smo organizirali še modno revijo v Kulturnem domu Izola, v Livadah pa sem imela delavnice za vrtčevske otroke. V istem času me je poklicala gospa Norina, ki je imela galerijo v Luciji, da bi rada postavilo razstavo slik s solinami. Tako sem se med vračanjem s kopanja v Savudriji ustavljala na Fontaniggiah, kjer sem z vodo iz solin ustvarila prve akvarele. Vse slike, ki so bile potem razstavljane v tisti galeriji, so bile prodane.

V vaših slikarskih delih prevladuje motiv piranske arhitekture in Sečoveljskih solin. Kaj je tisto, kar vas kot slikarko tako pritegne, da to prelijete v sliko?

Črte in barve. Ko recimo vidim eno piransko ulico, takoj vidim horizontalne in vertikalne črte, ki jih skupaj z barvo sestavim v kompozicijo, nato pa to naslikam. Ko me povabijo drugam, imam težave, ker se ne znajdem. Enkrat sem sodelovala na delavnici na Madžarskem, kjer je bila arhitektura povsem drugačna in najbrž me ni privlačila, ker je nisem čutila kot svoje.

Zanimiva serija slik so ženske figure, ki “rastejo” iz piranskih hiš. Kaj poosebljajo?

Nastale so ob mojem prihodu v Piran, ko sem pozimi hodila po mestu in so bile ulice popolnoma prazne, nikjer ni bilo nobene glasbe ali kakršnega koli zvoka. Iz strunjanske Krke so me povabili, da bi imela pri njih razstavo, tiste črne slike pa nekako niso sodile v prostor, kjer naj bi jih gledali ubogi bolni ljudje. Začela sem slikati arhitekturo, ker pa je bilo vse tako prazno in tiho, sem nekega dne naslikala žensko figuro. Nives Marvin je bila nad njimi navdušena in tako so pristale na razstavi, hkrati pa sem izdelala še enake figure iz keramike. Vsa dela na razstavi so bila rezervirana, še preden je bila razstava odprta.

Foto: Nataša Fajon

Ogromno vašega časa že dolgo preživite v eni najlepših hiš v Piranu – Tartinijevi hiši, na sedežu Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini in Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti. Kakšno vlogo imata skupnosti v Piranu?

Skupnost Giuseppe Tartini je društvo, ki ima res najlepšo hišo v Piranu in tudi širše. Naš cilj je predstavljati italijanski jezik in kulturo ter skrbeti, da ohranimo spomin na zgodovino mesta. Na samoupravni skupnosti pa imamo poleg kulturnega programa še politični del, v sklopu katerega delujejo svetniki v občinskem svetu, v obalni samoupravni skupnosti itn., ki se ukvarjajo z dvojezičnostjo, šolstvom in drugo manjšinsko problematiko.

Uradno skrbite za organizacijo različnih kulturnih prireditev, tisti, ki vas poznamo, pa vemo, da ste motor italijanske skupnosti. Kaj je tisto, kar vas poganja, da s takšno zavzetostjo opravljate to delo in z njo pritegnete vsakogar, ki pride v stik z vami?

Čisto preprosto. Če ti je delo, ki ga opravljaš, všeč, je to povsem normalno. Sem entuziast, če mi je nekaj všeč, bom verjetno pritegnila tudi tiste, s katerimi pri tem delu sodelujemo.

Pri svojem delovanju povezujete tri kulture v Istri – italijansko, slovensko in hrvaško. Kaj vam to povezovanje pomeni? Se te kulture še vedno prepletajo med seboj ali je sodelovanje med njimi skrhano?

Vedno se spomnim besed pradedka. Govoril je, da smo mi bili vedno tukaj, drugi pa so prihajali in odhajali, tako da so se na tem področju vedno prepletali različni jeziki in kulture. Živela sem v tem prepletu, saj se nismo mogli kar ločiti na nas in tiste druge. V italijanski skupnosti to tradicijo nadaljujemo. Sodelujemo z ljudmi iz vseh treh istrskih delov, slovenske, hrvaške in italijanske.

Zakaj pa je pomembno povezovanje manjšin v vseh treh državah?

Ker nismo organizirani enako in spoznaš, kako živijo druge manjšine. Zato tudi obiskujemo druga manjšinska področja, bili smo recimo v Lendavi, obiskali smo dvojezične šole v Italiji, Avstriji … Vse to prinaša nova znanja, ki nas bogatijo.

Znani ste po tem, da vedno pomagate in da vam jezik in narodnostna drugačnost ne predstavlja ovire. Kakšni so odnosi med pripadniki manjšine in večinskim prebivalstvom?

Nekateri v skupnosti se pritožujejo, da je premalo dvojezičnosti, hkrati pa sami v trenutku, ko zapustijo sedež skupnosti, govorijo slovensko, ker je bolj praktično. Najbrž se je to začelo že mnogo prej. Spomnim se, da so nas že kot otroke čudno gledali, ker smo govorili italijansko, in smo najbrž zato začeli s slovenščino. Tudi moja mama in teta sta namesto v svojem jeziku raje govorili neko čudno slovenščino, samo da ju niso imeli za drugačni. Naši otroci govorijo doma več jezikov, med seboj pa večinoma slovensko, česar sama ne razumem, saj se mi zdi ohranjanje svojega jezika zelo pomembno.

Če bi imeli čarobno palico, kaj bi spremenili v Piranu?

Uuuu, najprej bi vsa pritličja, v katerih so sedaj stanovanja, ponovno spremenila v kantine, kot so bile nekdaj. V njih bi uredila lepe, butične trgovinice, o čemer govorimo že sto let, pa se nič ne zgodi. V eni bi bila samo vina, v drugi oljčno olje, v tretji drugi domači izdelki … Potem bi ves Piran lepo počistila, da bi bil res čist. Fasade bi bilo treba tudi malo urediti, pa kakšno streho. V Piranu je narobe to, da so bile hiše razparcelirane navznotraj in ne živijo več kot celota, predvsem pa je mesto prazno, ker nima duše. To najbolj pogrešam. Ljudje, ki živimo v Piranu, nismo povezani z njim. Ko sem enkrat ali dvakrat na leto prihajala sem kot otrok, se recimo spomnim, da je med sprehodom po ulicah povsod dišalo, ker so gospe čistile portone. Danes tega odnosa do mesta ni več.

Ob letošnjem kulturnem prazniku ste prejeli Tartinijevo priznanje za izjemne dosežke na kulturnem področju. Nagrajeni ste sicer bili že neštetokrat, a kaj vam pomeni priznanje domače skupnosti?

Ob prejetju priznanja sem bila zelo počaščena, še posebej pa me je ganilo, da je na podelitev prišlo toliko ljudi. Za razliko od prejšnjih let, ko je bil dobitnik vnaprej znan, so se letos namreč odločili, da to ostane skrivnost, a očitno se je kljub temu razvedelo.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Z vstopom v svet umetnosti dobiš zatočišče, kjer boš vedno deležen sreče

Svetlana Slapšak: Težava je v tem, da ves svet še vedno živi v patriarhatu

Dorina Beržan: Od sreče sem začela pisati pesmi v dialektu