GLASBA

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Štefica Stipančevič je slovenska sopranistka mlajše generacije. Njena profesionalna pevska kariera se je začela že med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko diplomirala in magistrirala v razredu prof. Pie Brodnik. Za svoje koncertne in operne uspehe je prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo in diplomo Summa cum laude. Nastopila je v številnih opernih in oratorijskih produkcijah v Sloveniji, Italiji, Nemčiji in na Hrvaškem.

Steffy sodi med tiste ljudi, ob katerih pozabiš, da ima svet tudi sence. Vprašanje o tem, kaj počne, da tako blagodejno vpliva na ljudi, se ji je zdelo težko, čeprav je nanj odgovorila večkrat. Z vsakim odgovorom posebej.

Foto: Darja Štravs Tisu

Glasba te spremlja že od nekdaj, kljub temu pa je bilo operno petje ovinek, ki te je zapeljal na nenačrtovano pot. Kaj je bilo tisto, kar te je pri operi tako pritegnilo, da si zdaj baje težko predstavljaš življenje brez nje?

V opero sem kar nekako zašla. Želela sem se izobraževati v petju, na glasbeni šoli v Kopru pa smo imeli le klasičen program. Tam me je klasična pevska literatura tako prevzela, da sem se odločila za študij petja. Želela sem doseči tisto stopnjo znanja, s katero bom lahko zares razumela ter spoznala svoj glas, za poklic operne pevke pa se nisem počutila dovolj sposobna. Pozneje smo med študijem imeli kar nekaj priložnosti za pripravo opernih predstav pod okriljem ljubljanske akademije za glasbo, in ker me pri glasbi pritegne vsak izziv, sem se odločila sprejeti tudi tega. Z vsakim projektom sem se počutila bolje in operni oder je zame postajal čarobni prostor, kjer je vse mogoče. Začela sem se navduševati nad tem, da sem se s kostumi in igro lahko spremenila v nekoga drugega. Z leti sem dobila tudi veliko poznanstev, dirigenti in režiserji so bili navdušeni nad mojim delom, s kolegi smo uživali na skupnih vajah, spletla sem ogromno dragocenih prijateljskih vezi z ljudmi, ki jih izredno cenim. Tako sem se znašla v vlogi operne pevke in si življenja brez nje preprosto ne predstavljam več.

Po Umetniški gimnaziji v Kopru si študirala solo petje pri prof. Piji Brodnik, ki je baje zelo vplivala nate. Zakaj?

Ob prihodu v Ljubljano sem se počutila nekoliko nebogljeno, nikogar nisem poznala, pa še občutek manjvrednosti sem imela, saj se mi je zdela operna umetnost tako graciozna, da je nisem želela oskruniti s svojim nepopolnim klasičnim petjem. In tu je prišla v moje življenje profesorica Pia, ki mi je vlila veliko mero pozitivne samopodobe. Vedno mi je iskreno povedala, kaj je pri mojem delu dobro in kaj moram popraviti, zaupala je v moje sposobnosti. Njen način dela je imel ravno pravo razmerje med strogostjo in materinsko podporo, ki sem jo v tistem obdobju potrebovala. Z njo sem našla svoj glas, svoj izraz in samo sebe. Tako pevsko kot osebnostno me je zelo dobro pripravila na poklic, ki zahteva ogromno discipline, predanosti in profesionalizma. Čeprav nisem več njena študentka, mi še vedno pomaga pri izdelovanju opernih vlog, pogosto pride na moje predstave in nastope, z menoj je celo hodila na tekmovanja v tujini. Ob koncu študija sem ji iskreno povedala, da si človek družine ne izbere sam, ampak mu je dodeljena. Srečamo pa v življenju ljudi, ki si jih sami izberemo za družino. In Pia je del moje družine.

Kdaj si prvič nastopila v operni predstavi, kako se spominjaš tega trenutka?

Prvič sem nastopila ob koncu 3. letnika dodiplomskega študija na akademiji kot La Musica v Monteverdijevi operi Orfej. S to vlogo sem debitirala v SNG Opera in balet Ljubljana in še danes spoznavam ljudi, ki mi rečejo, da sem jim takrat ostala v zelo lepem spominu. Čudovito je bilo. Bila sem boginja glasbe. Imela sem ogromno modro obleko, ki je prekrivala cel oder, moja arija je otvorila operno predstavo, in ko sem jo odpela, so me scensko dvignili v zrak, da sem skupaj z obleko odletela z odra. Adrenalin, ki me je takrat preplavil, je bil zastrašujoč, a hkrati me je tako zasvojil, da sem rekla: “Ooooh, tega si pa želim še večkrat!” Lepšega opernega debija si ne bi mogla želeti.

Življenje opernega pevca se zdi zelo zahtevno. V bistvu si skoraj ves čas na odru, če ne nastopaš, vadiš, če ne vadiš, najbrž razmišljaš o vlogi. Ti to daje adrenalin ali kdaj tudi pritisneš na gumb “opera off”?

Vsekakor imam tudi “opera off”, običajno poleti. Takrat v operni hiši ni predstav ali vaj. Tisti čas izkoristim za popoln odklop. S tem se prisilim, da si zelo dobro odpočijem in začnem novo sezono polna delovne vneme. Kot najtežje pri tem poklicu bi izpostavila to, da moraš biti discipliniran, ogromno literature moraš imeti v spominu – note, besedilo, gibe, koreografijo, situacije med liki, zabave ne smejo biti pogoste, ker moraš biti spočit, paziti moraš, da ne utrujaš glasilk po nepotrebnem, ohranjati moraš pevsko in fizično kondicijo … Sama pred premiero živim za vlogo, ki jo igram. Velikokrat se zalotim, da v zasebnem življenju delam gibe svojega lika, iščem povezave med življenjem vloge, ki jo igram, in svojim življenjem. Res je zahteven poklic, ki terja veliko pripravljenosti in odrekanj. Če v naštetih stvareh pevec ne najde veselja, ampak le ogromno dozo stresa, je bolje da se tega poklica ne loti.

Z ljubljansko opero sodeluješ kot gostujoča solistka. Kaj to pomeni in kako “prideš” do vlog?

Biti gostujoči solist pomeni, da nimam pogodbe za določen ali nedoločen čas, ampak delujem v inštituciji kot svobodna solistka, vezana na projekte s pogodbami. V tujini je tak način dela bolj ali manj ustaljena praksa. Pri meni je pot potekala tako, da sem že v času študija izkoristila vsako priložnost za koncertiranje in nastopanje. Udeležila sem se skoraj vsake avdicije, tako da so me ljudje spoznavali, zaznali moj napredek in imeli tudi priložnost delati z menoj. Še pred zaključkom magistrskega študija sem šla na avdicijo za operni studio SNG Opera in balet Ljubljana in bila sprejeta. Ker sem se tedaj dobro izkazala, so mi kmalu zatem ponudili dve večji vlogi, tudi ta test sem opravila uspešno, zato so se mi posledično odprla vrata ljubljanske operne hiše. Tam se počutim zelo dobro in domače, ker imam lepo podporo vodstva in krasne sodelavce.

Ti je že bila kakšna vloga pisana na kožo, kakšna, ki si se je lotila z zadržki ali ima vsaka svoj čar?

Prav vsako vlogo resnično vzljubim, saj v vsaki od njih poskušam najti del sebe. Sta pa zaenkrat dve pri meni pustili zelo velik pečat. Prva je vloga Ane Frank v Fridovi monooperi Dnevnik Ane Frank. Zaznamovala me je, ker me je židovska tematika vedno zanimala. Zelo sem si želela vloge, kjer bi lahko pretresla ljudi in v njih pustila en velik šok, ob katerem bi se globoko zamislili. Druga vloga, ki se je vedno znova veselim, je vloga Susanne v Mozartovi Figarovi svatbi. Mozartova glasba mi je zelo blizu in vloga Susanne je vloga, ki sem si jo vedno želela. Do sedaj nisem imela zadržka do kakšne vloge. Včasih sem pri kateri podvomila vase, a sem si potem rekla, da bom zmogla, in doslej mi je to tudi vedno uspelo.

Foto: Darja Štravs Tisu

Petje tudi poučuješ. Koliko učencev imaš? Uživaš v poučevanju?

Petje poučujem na eni izmed ljubljanskih glasbenih šol ter zasebno v Kopru. Rednih učencev imam okrog 20, poleg tega pa imam še veliko posameznikov, ki prihajajo na petje po dogovoru. Zelo uživam v poučevanju, saj se z njim veliko naučim o sebi, zelo dobro se počutim, ko ljudem pomagam, in odzivi učencev, ko so sami s seboj veliko bolj zadovoljni, so zame največja nagrada, ki jo lahko dobim. Poučevanja ne želim opustiti, četudi se mi solistična pevska kariera razmahne.

Lani si sodelovala na Melodijah morja in sonca kot tekmovalka, letos si nastopala v show programu, poleg tega pa si podpirala in navijala za prijatelja Gregorja Ravnika, ki je na koncu prejel nagrado za najboljšo izvedbo. Veliko pomagaš prijateljem? Je težko stopiti iz čevljev učitelja ali znaš ločiti med učiteljskimi in prijateljskimi nasveti?

Ko nekoga sprejmem med svoje najbližje, sem zanj pripravljena narediti res veliko. Z Gregorjem imava zelo zanimivo zasebno zgodovino, ki naju je še toliko bolj povezala tako na poslovnem kot zasebnem področju. Zanj sem pripravljena iti na konec sveta le zato, da bi mu pomagala. In on bi enako storil zame. Zlahka ločujem pedagoške in prijateljske nasvete, saj nerada solim pamet. Včasih dam komu nasvet, ampak le, če me zanj prosi. Nimam pravice nikomur govoriti na lastno pest, kako bi moral kaj odpeti ali narediti.

Zdaj pa eno zelo resno vprašanje. Kaj delaš, da si tako … kar sevaš pozitivno energijo, ob tebi človek dobi slabo vest, ker v primerjavi s teboj deluje nesrečno.

Uuuuh, zelo težko vprašanje. Zanimivo mi je, ko mi ljudje to rečejo. Če povem odkrito, se imam za človeka, ki je v svoji globini zelo hitro nesrečen. Ne potrebujem veliko za srečo, ampak sem hitro prizadeta, ko dobim občutek, da sem morda koga s čim užalostila. Poleg tega me pogosto obremenjuje moj perfekcionizem, zaradi katerega preveč analiziram svoje delo in postanem slabe volje pri iskanju napak. Ko ugotovim, da sem zabredla pregloboko, grem med ljudi in poskušam tisto malo dobre volje, ki jo imam v sebi, deliti z drugimi. Nekaterih to ne gane, a če mi vsaj nekaj ljudi vrne nasmeh, moja dobra volja takoj zraste. Nekaj lepih besed, nasmeh in širjenje pozitivnih misli lahko spremenijo življenje.

Kje te lahko vidimo, slišimo to jesen?

To jesen bom v SNG Opera in balet Ljubljana nastopala kot Kraljična v Šavlijevem Pastirju, Frasquita v Bizetovi Carmen, Susanna v Mozartovi Figarovi svatbi in Minerva v Offenbachovem Orfeju v peklu. Z naslednjim koledarskim letom me pa čaka še nekaj drugih vlog, dve premieri in ponovitev predstav iz prejšnjih sezon, česar se zelo veselim. Poleg tega se bomo pa sigurno videli tudi na kakšnem lahkotnejšem koncertu ali nastopu na Primorskem ali kje drugje po Sloveniji.

Povezane vsebine:

Tulio Furlanič obljublja, da nam še dolgo ne bo dal miru

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro

Nataša Fajon