FILMSKA RECENZIJA

Ognjeni obroč: Vstaja

Pred nami je nadaljevanje znanstveno-fantastične Del Torove z roboti napolnjene mega franšize, ki je pred natanko petimi leti pozitivno presunila tudi tiste, ki niso ravno oboževalci filmov s prekomerno količino jeklenih velikanov, pošasti in dvobojev med njimi.

Ognjeni obroč: Vstaja je postavljen deset let po zgodbah iz prvega filma, po hudi, kot jo oni imenujejo, vojni s Kaiju-ji (ogromne in na pogled izjemno ogabne pošasti), poslanimi s strani Predhodnikov (bitja iz druge dimenzije), da uničijo človeštvo. Svet se je navadil na mir, večina mest in držav si je opomogla in mir se nadaljuje. Shao korporacija pa v tem času oblikuje koncept bolj naprednega in učinkovitejšega načina varnosti pred morebitnim povratkom Kaiju-jev, in sicer s t.i droni – daljinsko upravljanimi roboti (Jagerji), ki bi dosedanje jeklene varuhe dobesedno zamenjali.

Več ne bi izdal, saj bi se hitro zapletel v prekomerno nizanje dejstev in nenadoma bi razkril celotno zgodbo, z vsemi obrati itn.

Film je trenutno najprimernejša konkurenca morda že prekomerno opevanemu super-junaškemu Črnemu panterju, ki je finančno, po ameriških objavah, presegel številne osupljive blagajniške rekorde. Ognjeni obroč: Vstaja mu lepo sledi s prodajo vstopnic po svetu, takisto mu je močna konkurenca na nivoju specialnih efektov in tehnološkega napredka na področju filmske produkcije. Ni dvoma, da se iz meseca v mesec pojavljajo novosti, ki izboljšujejo produkcijo filmov tovrstnega žanra in kreirajo svetove, ki delujejo vsakič že preveč realni na pogled. (Tehnološki) razvoj, pač.

Na področju zgodbe pa ni bilo pričakovati pretiranih nadgradenj ali hudih premikov, saj (vsaj že iz napovednika) lahko predpostavljamo, da ostajajo veliki roboti, ki se bodo ravsali z ogromnimi pošastmi po nekaterih svetovnih metropolah in da bodo najverjetneje ‘ta pridni’ v zaključku nadvladali nad zlobneži. To je tudi bistvo. In vse tudi drži.

Ne glede na klišejsko formo je filmski okvir trden, pripovedni potek linearen, na gledalčevo presenečenje pa vključijo soliden preobrat, ki zgodbo na ta način začini in odmakne, ne pretirano, od številnih podobnih izdelkov.

Del Toro je bil pri nadaljevanju le producent, kar se pozna pri končnem estetskem rezultatu filma ter grajenju in oblikovanju likov. Namesto težko-kategornih izprijencev ali neobičajnih maščevalcev dobimo skupino mladoletnikov, ki se pač urijo za upravljanje robotov. Želeli smo karizmatične junake, z malo dialoga, a vendarle močnimi izjavami, ki bi skakljali in s krvjo pometali po ekranih, dobili pa smo najstnike, ki naj bi predstavljali nadaljevanje, a so prikazani brez (svobodne) volje, brez sanj, brez močne drže, kar bi lahko vlivalo občutek morebitne svetlejše prihodnosti.

Film je namenjen predvsem najstniški demografiji, sploh nadaljevanje z vključitvijo likov te generacije, toda slednjim tovrstni filmi niso več zanimivi. Take zgodbe jim ne pašejo. Angažma mladih je padel že davno, šibak je kot filmski poskus metaforiziranja konstantne dihotomije med tehnološkim razvojem in zaščito narave.

Erik Toth

Povezane vsebine:

Zadnji ledeni lovci (dokumentarni film o težki resnici Inuitov)

Železne stopinje (dokumentarni film o začetku slovenske heavy metal scene)

Rok Biček: Film ima že od nekdaj veliko aktivacijsko moč

Družina, drugi Bičkov filmski dosežek