DAN REFORMACIJE

Odnos do maternega jezika = odnos do kulturne identitete

Koper, 31. oktober
Na današnji dan reformacije obeležujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Slovenci smo namreč v času reformacije dobili prvo knjigo v maternem jeziku, ki je bila tudi prva slovenska tiskana knjiga. Leta 1550 jo je napisal Primož Trubar.

Foto: Trubarjeva domačija

Leta 1517 je Martin Luter na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez z zahtevami po prenovi Cerkve, kar je sprožilo začetek reformacije. Luter je zahteval, naj bo cerkev preprosta, da se mora bogoslužje približati človeku in zato opravljati v domačem jeziku. Prepričan je bil, da vernik ne potrebuje papeža, da bi se približal Bogu, prav tako pa ni potrebe po čaščenju svetnikov in relikvij. Biblijo je treba za ljudi prevesti v materni jezik in jim tako omogočiti, da jo berejo sami.

Zahteva po prevodih verskih knjig v jezike vernikov je pomembno vplivala na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, med njimi tudi na slovensko književnost. V času reformacije je tako nastala tudi prva slovenska knjiga, Katekizem Primoža Trubarja, ki je slovenski jezik postavila na mesto knjižnega jezika.

Trubar (1508-1586) je bil osrednja osebnost reformacije na Slovenskem, saj je prispeval približno polovico vseh knjig, ki so jih napisali slovenski protestantski pisci. Poleg njegovega Katekizma, ki mu je dodal še Abecednik, sta iz tega obdobja pomembna prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina in prvi slovenski pravopis Zimske urice Adama Bohoriča.

S prvo knjigo smo Slovenci dobili knjižni jezik, pa tudi prvo omembo pojma Slovenec. Prav knjižni jezik je pozneje postal odločilno sredstvo pri oblikovanju slovenske narodne zavesti.

Manj kot petsto let kasneje se zdi, da slovenski jezik ni ravno nekaj, na kar bi bili ponosni. Nasprotno, ob prebiranju medijev – tako tiskanih kot elektronskih -, poslušanju politikov in drugih oseb na javnih položajih, prebiranju promocijskih materialov, navodil ipd. se človek vpraša, ali se morda kdo nalašč dela norca iz tega gradnika kulturne identite vsakega posameznika – če nas že identiteta naroda ne gane.

V zakonu o rabi slovenskega jezika med drugim piše “Predstojniki ali predstojnice organov, služb in nosilcev javnih pooblastil so odgovorni,da na delovnih mestih, na katerih prihaja do govornega ali pisnega poslovanja s strankami, delajo samo ljudje z ustreznim znanjem slovenščine”. Hm, kaj pa, ko je tudi znanje predstojnikov in predstojnic pomanjkljivo?

Foto: Trubarjeva domačija

Raven znanja slovenskega jezika naglo pada na vseh področjih. Zanimivo je to, da je znanje popolnoma neskladno z izobrazbo prebivalstva. Raven slednje je namreč v Sloveniji dokaj visoka, govorica in pisana beseda pa sta vse preveč popačeni. Najbolj porazni so kakšni prevodi navodil za uporabo izdelkov, sodeč po nekaterih oglasih in plakatih pa bi bilo priporočljivo vprašanje o splošni pismenosti prebivalstva.

Promocija znanja tujih jezikov je dokaj učinkovita, saj se uvrščamo med države, katerih prebivalci govorijo vedno več svetovnih jezikov. Morda ne bi bilo odveč razmisliti o promociji znanja maternega jezika, ne nazadnje je bila ta predvidena tudi v omenjenem zakonu: “Republika Slovenija spodbuja učenje slovenščine v Sloveniji. V ta namen sprejme Vlada Republike Slovenije program, ki je poleg rednega izobraževanja namenjen tudi za jezikovno izpopolnjevanje mladine in odraslih državljanov ter programe, namenjene tujcem v Sloveniji”.

Tudi mi se bomo trudili ohranjati pisano slovensko besedo na ravni, ki si jo zasluži. Častna beseda!

Povezane vsebine:

November v znamenju vina in kakijev

Nataša Fajon